Prevod dela: SWORD OF GOD      (prevedel: Jernej Artač)

Leto izdaje: 2011

Medtem pa se na drugi strani sveta v dobro skritem vojaškem bunkerju razkrije mračna skrivnost. Videti je, da so bili častniki elitne vojaške enote brutalno umorjeni – toda zakaj? Samo srhljivi indici, ki pričajo o dejanju, zbujajo upanje, da bo to uganko mogoče razvozlati.

Ko se dirka za razkritjem resnice prične, se odkrije zarota, ki spravlja v nevarnost celotno civilizacijo in grozi z razsežnostjo Armagedona.

Pogled v knjigo: 

Sobota, 23. december

Otok Jeju, Južna Koreja

(Sto kilometrov južno od Korejskega polotoka)

Deček je zavohal kri na štirideset metrov. Od močnega, ostrega vonja mu je šlo na bruhanje, a mu je kljub temu vzbujal radovednost. Zdrava pamet mu je govorila, naj se raje obrne in poišče pomoč. Naj poišče očeta. Mater. Kakšnega soseda. Kogarkoli, ki bi ga lahko zaščitil pred tistim, kar ga je čakalo. Toda zdrave pameti osemletniki ne upoštevajo prav pogosto. Še posebej ker se je znašel na prepovedanem kraju.

Dolina na njegovi desni je bila porasla s kafrovci, mnogi so bili višji kot dvajset metrov in širši kot trideset. Grapava steza pred njim je bila posuta s črnim vulkanskim kamenjem, ki je sestavljalo jedro tega subtropskega otoka. Bilo je mrzlo, kakšnih pet stopinj nemara, toda čez dan bo temperatura postopoma narasla zaradi bližnjih morskih tokov Kuroshio in Tsushima.

Sonce je komaj vzhajalo iznad morja, ko se je deček odločil.

Jopič si je potegnil čez nos in in korak za korakom začel slediti vonju po smrti.

Domači so ga že več let svarili pred tem krajem, češ da tam domuje zlo. Temu ni bilo težko verjeti. Včasih je sredi noči zaslišal krike – pošastno vreščanje se je valilo s hriba in ga trgalo iz sna. Ko se je to zgodilo prvič, je pomislil, da ga tlači mora, ko pa je sedel, zvoki še zmeraj niso utihnili. Postajali so še glasnejši. Tako so minevali dnevi in tedni, dokler ni imel vsega skupaj dovolj.

Moral je izvedeti resnico.

Pozabil je na svarila svoje družine, se skrivaj odpravil v vas in vprašal vaškega starešino o glasovih s hriba. Starec se je nasmejal ob dečkovem pogumu. Tudi on je bil namreč kot otrok silno radoveden, zato mu je želel ustreči – a le če bo deček lahko razumel resnico.

»Poglej me,« je starec ukazal v korejščini. »Naj vidim tvoje oči.«

Deček je vedel, da ga preizkuša. Strmel je v starca, ne da bi trenil, upajoč, da mu bo tako pokazal dovolj poguma, pa čeprav s prepotenimi dlanmi in tresočimi se koleni. Koliba je bila nekaj dolgih trenutkov nasičena z napetostjo.

Deček je komaj dihal.

Končno je starec prikimal. Deček je bil pripravljen, da izve resnico, pa čeprav le zato, da se bo kraja na hribu bal in zato ostal živ. Včasih je strah pravi blagoslov.

Z resnim obrazom in še resnejšim glasom je starec zašepetal eno samo ime, ki je bilo na otoku Jeju dobro znano. Ob imenu je dečka spreletel srh, da se mu je naježila koža na vratu.

Pe-Ui Je Dan.

Dečku je vzelo sapo. Kraj je bil na tako slabem glasu, tako zlovešč, da nadaljnje besede niso bile potrebne. Kot vsi prebivalci otoka je tudi on slišal zgodbe o njem. Vendar je vse dotlej mislil, da gre le za mit, za legendo, ki je prišla čez Japonsko morje strahovat otroke, da bi raje pomagali pri gospodinjskih opravkih. A starčeve besede so govorile drugače. Ne samo da je bil kraj resničen, bil je blizu. Samo po stezi navzgor.

Takrat si je deček obljubil, da si ne bo nikdar drznil tja gor. In mislil je resno. Obljube se je nameraval držati. Ne samo zaradi svoje varnosti, pač pa zaradi varnosti vse vasi.

Žal se je vse spremenilo tistega jutra, ko je zavohal kri.

Nenavadno, ampak nekaj pri tem vonju ga je privlačilo. Nekaj magnetnega. Živalskega. Brezciljno se je sprehajal po obali, v naslednjem trenutku pa je že kot volk sledil vonju. Prebijal se je po kamniti poti navzgor, iskal vir in pozabil na vse drugo. V svetu otrok se to pač nenehno dogaja – pogum in radovednost jih pripeljeta na kraje, ki niso zanje –, pa vendar se le redko znajdejo v tolikšni nevarnosti.

Ko je deček grizel v hrib, se ni zavedal, da bo s tem povzročil smrt celotne vasi.

Četrtek, 28. december

Pittsburgh, Pensilvanija

 Zgradba Payne Industries je stala na vrhu gore Washington, visoko nad mestom Pittsburgh. Od tam se je ponujal eden najlepših razgledov v vsej državi. Jonathon Payne je iz svoje pisarne lahko videl sotočje treh rek – Monongahela in Allegheny sta se stekali v reko Ohio –, dva stadiona, PNC Park in Heinz Field, in podmornico iz druge svetovne vojne USS Requin.

Danes pa je njegovo pozornost pritegnil helikopter.

Slišal je njegovo bobnenje po rečni dolini, kjer je skoraj oplazil ladjo in vrh mostu na ulici Smithfi eld. Švignil je nad brlečimi lučmi trga Station in poletel vzporedno z dvesto metrov dolgo vzpenjačo Monongahela Incline, zgrajeno leta 1870.

Starinska žičnica je škripala proti vrhu s polžjo hitrostjo v primerjavi s helikopterjem, ki je ostro zavil in poletel naravnost proti Paynovi zgradbi.

Stavbo iz stekla in železa je zgradil njegov ded, milijonar, ki je iz navadnega delavca v mlinu v manj kot tridesetih letih postal njen lastnik. Payne je starega očeta globoko spoštoval, vendar se je namesto za družinsko podjetje raje odločil za vojaško kariero. V vojski je poveljeval posebni enoti, elitni enoti za boj proti upornikom in teroristom, ekipi, ki so jo sestavljali najboljši vojaki iz vojne mornarice, pehote, letalstva in obalne straže. Naj je šlo za reševanje talcev, nekonvencionalno vojskovanje ali protigverilski boj, je elitna posebna enota veljala za najboljšo med najboljšimi.

Payne je poslušal hrup helikopterja, ki je lebdel pred njegovim oknom, in se spominjal tistih dni. Zvok ga je prestavil v drug čas in kraj, ga vrnil v preteklost, ko je za zaščito nosil pištolo, nož pa za zabavo. Ko je tvegal življenje in brez pomislekov ubijal za domovino.

Spominjal se je časov, preden je ded umrl in mu zapustil podjetje.

To je bil glavni razlog, da je zapustil vojsko – da izkaže čast dedovi poslednji želji.

Piskanje telefona je Payna priklicalo v sedanjost. Slabe volje je pustil, da je še nekajkrat zazvonil, potem pa se je obrnil proti oknu in se oglasil. Več kot tristo metrov nad mestom se je iz oči v oči zastrmel v pilota helikopterja. Človeka in stroj je ločevalo le osem centimetrov debelo neprebojno steklo in Paynov odpor, da bi se vrnil na stara pota.

»Payne pri telefonu.«

»Tu polkovnik Harrington. Oprostite za ta nenapovedani obisk, ampak imamo težavo.«

Payne je že nič kolikokrat slišal te besede, ki so vedno naznanjale zaplete. Vsaj enkrat v življenju bi si želel slišati besedo težava v povezavi s kakšno dobro novico.

»Polkovnik, sklepam, da niste prebrali moje uradne izjave, ampak jaz sem upokojen.«

Harrington je zabrusil nazaj: »Sklepam, da vi niste prebrali mojega sporočila. En klinc me briga, če ste upokojeni.«

Helikopter je pristal na pristajališču ob zgradbi, kjer ga je pozdravila četverica oboroženih varnostnikov, ki so izprašali pilota in preiskali plovilo, nato pa polkovnika pospremili v notranjost. Neoborožen je nosil civilno obleko – kaki hlače, belo srajco in črn plašč –, oblačila, ki bi se sicer zlila s poslovnim okoljem, če ne bi bil njegov prihod tako dramatičen. Paynovi gosti so običajno parkirali v garaži pod stavbo, ne pa na strehi.

Ni pa izstopal le njegov način prihoda. Harrington je izžareval nekaj, kar je bilo mogoče zaznati, teže pa opisati. Morda zaradi vzravnane drže ali izrazito belih las, kratko pristriženih ob senceh.

Vsekakor je bila njegova navzočnost opazna. Obdajalo ga je posebno ozračje, ki ga je bilo mogoče začutiti, ko je stopil v pisarno, in ki je zahtevalo pozornost.

Payne ga je pričakal v konferenčni dvorani s kostanjevim opažem, opremljeni z najnovejšimi avdiovizualnimi napravami – računalniki, plazemskimi zasloni in hitrimi povezavami. Soba tudi ni imela oken, tako da je bila kar najbolje zaščitena pred lasersko vodenimi prisluškovalnimi napravami. Ali pred lasiranjem, kot so temu rekli v vojski. Edina videokamera, nameščena v oddaljenem kotu, je sledila Harringtonu, kako se približuje Paynu, ki je stal na čelu konferenčne mize.

Namesto salutiranja je Harrington preprosto pokimal: »Polkovnik Joshua Harrington, ameriška vojska.«

Payne ga je pogledal naravnost v oči: »Jonathon Payne, ameriška vojna mornarica. Upokojen.«

»Da, Payne, ste že povedali. Kljub temu mislim, da mi boste prisluhnili.«

»A tako? Zakaj pa?«

»Ker zadeva vas.«

Payne ni bil presenečen. »Kakšen šok.«

Harrington se je porogljivo nasmehnil in sedel na usnjen stol. Z brezizraznim obrazom je počakal, dokler ni sedel tudi Payne. »Zadeva pa tudi vašega kolega, Davida Jonesa. Je tu?«

Payne je prikimal: »Ja, mislim, da je še nekje v bližini. Želite, da ga pokličem?«

»Ni potrebe. Ga bom sam poiskal.« Harrington je pokazal proti videokameri v kotu, nato pa še na stol poleg Payna. »Brez skrbi. Kmalu bo tu.«

Payne se je zarežal, tokrat je polkovnik res napravil vtis nanj. V prostoru še ni bil pol minute, pa je že pravilno ocenil položaj. Jones ju je opazoval iz sosedne sobe in iskal informacije o Harringtonu, medtem ko je Payne kramljal z njim. Da je polkovnik lahko tako hitro razbral položaj, je veliko povedalo o njem. Dokazalo je njegov čin, kot so ga potrdile tudi njegove kvalifi kacije in dosežki, ki so se izpisali na Jonesovem zaslonu. Harrington je diplomiral na West Pointu in si še na stari način prislužil odlikovanje srebrnega orla: šel je v vojno in postal heroj. Bolj ko je Jones zrl v podatke na zaslonu, bolj ga je presenečalo, da o tem človeku še ni slišal. Njegov življenjepis je bil kot roman Toma Clancyja, samo da je bil šeststo strani krajši.

Kmalu je v sobo vstopil Jones z izrazom poklapanega šolarčka, z mešanico sramu in zadrege, ki bi bila še bolj očitna, če ne bi bil temnopolt.

Razmišljal je, da bi se opravičil, potem pa se je premislil, saj je zgolj zaradi varnosti preveril obiskovalca, ki ga je prvič videl.

Takšen je bil protokol.

»Torej, sem pravi? Sem prestal vaš testič?« Harrington je potegnil iz notranjega žepa plašča bifokalna očala in si jih nadel. »Ali naj vam dam tudi prstne odtise?«

Jonesa je zamikalo, da bi mu vrnil prijaznost z: Saj, začniva s sredincem.

A Payne ga je prehitel: »Torej, polkovnik, s čim vam lahko pomagava?«

»Kdo je rekel, da sem jaz tisti, ki potrebuje pomoč? Se vama zdi, da potrebujem vajino pomoč?«

Payne in Jones sta se spogledala. Harringtonov ton ju je zbegal.

»Popravite me, če se motim,« je rekel Payne, »ampak ravnokar ste s helikopterjem prifrčali na mojo zgradbo in zahtevali takojšen sestanek. Ali iščete pomoč ali pa delite božične piškote. In če je to drugo, ste tri dni prepozni.«

Jones je pogledal Harringtona s široko razprtimi očmi. »Piškote imate? Jaz bi tiste z zelenimi mrvicami.«

Polkovnik se ni zmenil za norčevanje – o Paynovih in Jonesovih vragolijah so ga posvarili – in začel listati po svoji mapi. V njej je bilo polno zemljevidov, fotografi j in poročil. Vsepovsod se je kazala rdeča oznaka ZAUPNO.

»Gospoda, kar naravnost bom povedal. Ni mi do tega, da bi se pogovarjal z nevojaškim osebjem. Po moje je to popolna izguba časa, tako mojega kot vajinega. Vendar so v Pentagonu mislili, da bi lahko kaj prispevala k moji preiskavi, čeprav mi ni jasno, kaj.« Razočaran se je razgledal po sobi. »Očitno sta se pomehkužila.«

»Pomehkužila?« je kot odmev ponovil Payne.

»Ja, pomehkužila. Samo poglejta te potratne usnjene stole in amatersko opremo za prisluškovanje. Koliko časa že nista v vojski? Štiri leta? V tem času se je spremenila celotna vojaška infrastruktura. Kako za vraga naj si pomagam z vama?«

Paynu je uspelo ohraniti miren izraz. Za trenutek je razmislil ter poskušal razbrati, kaj pomeni polkovnikova oholost. Nihče normalen se ne bi tako obnašal, razen če ne bi hotel izzivati in končati pogovor, še preden se je sploh začel. V tem pa ni bilo logike. Če bi Harrington želel petnajstsekundni pogovor, bi to lahko storil že po telefonu. Ker je priletel iz Washingtona, pa je pomenilo, da je v igri nekaj drugega. Nekaj precej manj očitnega.

Nenadoma se je Paynu posvetilo. Vsaj upal je tako.

»Polkovnik, moram vam priznati, da sem vas že hotel vreči s svojega potratnega stola. Potem pa se mi je zasvitalo, da iz Pentagona ne bi poslali popolnega bebca, kot ste vi, ne da bi me prej obvestili. Rekel bi, da se obnašate kot bedak, samo da bi naju preizkusili. Morda želite ugotoviti, ali sva v zadnjih letih izgubila smisel za disciplino? V tem primeru vas moram pohvaliti, ker vam gre vloga bedaka odlično od rok.«