Prevod dela: THE TSARINA'S DAUGHTER    (prevedla: Mojca Svetičič)

Leto izdaje: 2011

Osrednji lik romana je mlada Tanja, ki živi v ekstravagantnem razkošju predrevolucionarne Rusije. Je ena od štirih hčera in rojstvo mlajšega brata prinese tako blagoslov kot prekletstvo. Carjevičeva bolezen in skrivnostna moč nepismenega meniha Rasputina, ki ga ohranja pri življenju, sta samo napoved precej hujših stvari, ki se bodo zgodile. Kmalu izbruhne vojna in revolucionarji družino odstavijo z oblasti in jo odpeljejo v Sibirijo. V Tanjino življenje vstopi mlad vojak, ki mu je pomagala rešiti življenje, in postane njen partner pri drznem načrtu, kako carsko družino rešiti pred gotovo smrtjo.

Pogled v knjigo

15. november 1989

Ime mi je Darja Gradova in živim v Yellow Rainu v Saskatchewanu. Sem vdova. Moj dragi Mihail je umrl, toda moji otroci živijo v bližini. Skrbijo zame, še posebej sin Nicholas in njegovi fantje.

Mislijo, da bi moral biti njihov priimek Gradov, po priimku njihovega očeta. Toda njihov pravi priimek in njihova prava rodbina je Romanov. Ne vedo še, da so dediči carskega prestola.

Svet praznuje padec berlinskega zidu.

Jaz praznujem triindevetdeseto leto življenja in prišel je čas, da sinu in vnukom povem zgodbo o svoji pravi družini. Morda kot pokoro, ker sem ji obrnila hrbet in toliko let prikrivala resnico o svojem poreklu. Kajti Darja Gradova sem postala šele leta 1918, ko sva z Mihailom stopila na vlak, ki naju je odpeljal v Murmansk. Imela sem ponarejene dokumente. Nihče ni posumil, da sem v resnici Tatjana Romanova, druganajstarejša hči carja Nikolaja in carice Aleksandre. To dekle je bilo mrtvo. Skupaj z materjo in očetom, sestrami in bratom so jo ustrelili v kleti siromašne hiše v Sibiriji. Samo Mihail, jaz in še

nekaj zaupanja vrednih ljudi je vedelo, da dekle, ki je umrlo v kleti, ni bilo Tatjana.

Jaz sem Tatjana.

In zdaj moram povedati svojo zgodbo in zgodbo svoje družine, da se bodo lahko popravile krivice in bo svet izvedel resnico.

Moja zgodba se začne daleč nazaj, nekega januarskega popoldneva, ko sem imela šest let in se mi je zdelo, da hkrati zvonijo vsi zvonovi sanktpeterburških cerkva. Spomnim se, kako me je oče dvignil, da sem videla čez ograjo balkona. Na obrazu sem začutila leden veter in skozi zelenkasto rumeno meglo zagledala tako veliko množico ljudi, kot je nisem še nikoli videla. Zdelo se mi je, da je množica, ki je prepevala, vzklikala in mahala z zastavami in prapori, segala tako daleč, kot se je videlo, celo čez Dvorni trg in še dlje čez avenije in celo mostove na reki.

»Batjuška! Batjuška!*« so vzklikali. »Batjuška! Batjuška!« Njihovo vzklikanje se je mešalo z donečim odzvanjanjem zvonov in petjem 'Bog čuvaj carja'.

Bil je moj god ali blizu njega, praznik svete mučenice Tatjane Rimske, ki je živela v času rimskih cesarjev, in sprva se mi je zdelo, da ljudje vzklikajo in pojejo, da bi proslavili moj god, zato sem pomahala, se nasmehnila in pomislila, kako prijazni so, da kažejo tako navdušenje ob mojem prazniku.

Toda seveda niso proslavljali mojega godu. Kot sem izvedela pozneje, je bilo nekaj precej bolj pomembnega. Oče me je postavil na tla, a sem še vedno videla skozi razmike med kamnitimi stebri ograje in slišala velikanski trušč. Ljudje so začeli prepevati 'Sveto Rusijo' in vzklikati »Živela ruska armada in flota«. Čeprav so morale biti njihove uboge roke otrple od mraza, so zraven ploskali. Mama nas je skozi steklena vrata odpeljala nazaj v Belo dvorano, kjer smo se pogrele pred kaminom.

Nasmehnila se nam je ter nam dala toplo mleko in pogačo z medom in sladkornim prelivom. Tisti dan smo bile vse srečne, saj nam je povedala čudovito skrivnost, da bomo kmalu dobile bratca.

Tisto zimo leta 1902 smo bila v družini štiri dekleta. Kot sem že rekla, sem imela šest let, Olga jih je pravkar dopolnila osem, okrogla in majhna Marija je imela štiri in malčica Anastazija dve leti in pol. Vsi so govorili, da potrebujemo brata, in mama nam je obljubila, da ga bomo kmalu dobile, ne glede na to, kaj vse govori naša babica Mini. (Babica Mini do mame ni bila prijazna in je vedno govorila, da bo imela samo dekleta.)

»Ali ljudje vzklikajo in zvonovi zvonijo, ker bomo dobile bratca?« sem vprašala.

»Ne, Tatjana. Zato ker imajo radi Rusijo in ker imajo radi nas, še posebej tvojega dragega očeta.«

»Čemodurova sem slišala reči, da zaradi vojne,« je rekla Olga s svojim najbolj odraslim in vsevednim glasom. V tistih časih je bil Čemodurov očetov osebni služabnik in vir vseh Olginih informacij. »Tiho! Takšne stvari prepuščamo vašemu očetu,« je strogo rekla mama in Olgo premerila s pogledom, ob katerem se je ta namrščila in začela kujati, a je vseeno ubogala in bila tiho.

»Tanja, kako ti gre na plesnih urah?« je vprašala mama in zamenjala temo. »Ti je uspelo, da Olgi ne hodiš več po prstih?«

»Profesor Leitfelter pravi, da sem dobra plesalka,« sem ponosno rekla. »Dobro plešem po taktu.«

Z Olgo sva dvakrat na teden hodili k plesnemu pouku na Inštitut Voroncova za mlade plemkinje. S štiridesetimi drugimi dekleti smo, oblečene v enake dolge bele otroške predpasnike in rožnata lanena spodnja krila, delale korake, se vrtele in sprehajale ob glasbi pianina, medtem ko je plesni mojster hodil med

nami in razdraženo zaploskal, ko smo se zmotile.

Plesni pouk sem imela rada. Všeč mi je bilo vse, povezano z njim: od lepe, brezmadežno bele plesne dvorane z visokim okrašenim stropom, veličastnimi marmornimi stebri in ogromnimi lestenci, v kateri je potekal, do portretov v zlatih okvirjih, ki so nas gledali s sten, ko smo plesale, do ljubkosti najboljših

plesalk in brezskrbnega občutka, ki so ga v meni vzbudili plesni gibi.

Med temi deklicami nisem bila več imenitna vélika vojvodinja, nad katero so bdele pestunje in služabniki. Bila sem ena od štiridesetih enakih deklic, do katere se niso zaradi tega, ker je carjeva hči, obnašali nič drugače (profesor Leitfelter je bil do vseh enako strog). Vse dokler je trajal pouk, sem se veselo predajala in prepuščala glasbi.

Naslednji dan se je na Dvornem trgu in okolici ponovno zbrala velika množica. Znova so zvonili cerkveni zvonovi, ljudje so vzklikali in peli in oče nas je odpeljal na balkon, da smo jih pozdravili.

»Česa takega še nisem videl,« nam je tisto popoldne rekel pri čaju. »Tako velikega dokaza podpore, takega izliva ljubezni in vdanosti narodu –«

»In dinastiji. Ne pozabi tega,« ga je prekinila mati. »Niki, to je namenjeno tebi in dinastiji Romanov.«

Oče se je nežno nasmehnil, kot se je vedno, ko ga je mama opomnila, da je spoštovanje namenjeno njemu – carju.

»Moje ljudstvo je zvesto,« je rekel. »Res se pritožuje, stavka in protestira in celo meče bombe, toda ko se ga potrebuje, se odzove. Rečeno mi je bilo, da so takšne množice v vseh mestih, « je nadaljeval. »Možje se na veliko hitijo prijavljat v vojsko. Nabira se na desettisoče rubljev prispevkov, in vse to, ker

smo v vojni z Japonsko.«

»Papa, saj bomo zmagali?« sem vprašala.

»Seveda, Tanja. Samo Britanci imajo boljšo mornarico kot mi. Vendar ima tudi bratranec Vili precej odličnih ladij.« Mamin bratranec Vili je bil nemški kajzer Viljem. V maminem salonu sem videla njegove slike. Bil je zajeten človek jeznega obraza. Mama ga ni marala.

Množica se je zbirala še veliko naslednjih dni in stopili smo na balkon, se smehljali in mahali. Toda oče, ki je bil vedno, razen kadar je hodil na dolge sprehode ali se vozil s kolesom ali cepil drva, videti malce otožen, je začel postajati močno žalosten in kmalu je vzklikanje in petje ponehalo. Toda ljudje so se še vedno zbirali na trgu, gledali na balkon ali se pogovarjali med sabo.

Olga mi je povedala, da so Japonci potopili nekaj naših velikih ladij. »Veliko ljudi se je utopilo,« je rekla in pomislila sem, da ni nič čudnega, da je oče videti žalosten.

»Vojna je, strašna vojna – in mi jo izgubljamo. Tako pravi Čemodurov.« Spomnim se, da sem bila zbegana in bilo mi je hudo, ko sem gledala očetov obraz (saj je znal biti zelo vesel) in naslednja stvar, ki se jo spomnim, je bil dan, ko se je rodil moj brat.

Tistega dne zjutraj so nas, otroke, da ne bi bili v napoto, poslali v otroško sobo in nam povedali, da je mama odšla v sobo babice Mini in legla v njeno posteljo.

»Vsi ruski carji so se rodili v tej postelji,« nam je povedala pestunja. »Vaš oče in ded, ki je bil močan kot bik, in vaš svetniški praded, ki ga je tisti grozni človek razstrelil na koščke.«

Ni trajalo dolgo, da so se s Petropavlovske trdnjave oglasili topovi, in vedele smo, da je na svet prišel naš brat. Dovolili so nam, da smo šle v pritličje in pogledale mamo in dojenčka. Mama je ležala na mehkih blazinah in bila videti zelo utrujena, tako kot takrat, ko jo je bolela glava. Toda z razneženim obrazom

in bujnimi temno plavimi lasmi, razprostrtimi po s čipko obrobljeni blazini, je bila vseeno videti lepa. Nasmehnila se nam je in nas prijela za roke.

Zraven postelje je v sončni svetlobi žarela zlata zibka. Ob njej je sedela ena od pestunj in jo nežno zibala z nogo. Spomnim se, da sem pogledala vanjo in pod škrlatno zlato izvezeno žametno odejico videla našega novega brata, ki je spal.

»Aleksej,« je tiho rekla mama. »Imenovali ga bomo Aleksej. Osmi Romanov, ki bo sedel na prestolu vseh Rusov. To je nekaj, vredno praznovanja.«