Prevod dela: THE LADY CHOSEN        (prevedla: Klavdija Avsenik)

Leto izdaje: 2011

Tristan Wemyss, lord Trentham, ni nikoli pričakoval, da se bo znašel v položaju, ko se mora v enem letu poročiti ali pozabiti na dediščino. Vendar ni niti najmanj naklonjen ideji, da bi se podredil spletkam uglednih dam omikane družbe. Ne, poročil se bo z damo, ki jo bo sam izbral. In izbral si je očarljivo damo, ki z družino živi v sosednji hiši – poleg njihovega kluba. Gospodična Leonora Carling poseduje lepoto, duha in strast. Na žalost pa je zakon zadnja stvar, na katero bi pomislila ...

Tristanovi poljubi so za Leonoro nepredstavljivo vabljivi in omamni, a ker se je nekoč že opekla, sedaj trdno zavrača misel, da bi se poročila. Toda Tristan je moški, ki ne pozna poraza.

Ko skrivnostni moški poskuša pregnati Leonoro in njeno družino iz njihovega doma, Tristan spozna, da se mu je s tem ponudila odlična priložnost, da ji ponudi vse svoje usluge – da postane njen zaščitnik, njen zapeljevalec in dokončno tudi mož.    

Pogled v knjigo:

  Paviljon, Brighton, oktober 1815

»Njegova visokost mora biti resnično v stiski, če je morala sklicati ves dvor, da bi se lahko kopala v njihovem občudovanju.« V tej leno izgovorjeni izjavi je bilo mogoče zaslediti kanček cinizma. Tristan Wemyss, četrti lord Trentham, je pogledal na drugo stran zadušljive glasbene sobe, polne gostov, priliznjencev in vseh vrst napihnjenih krot.

Prinny je stal sredi med občudovalci. Dofen, oblečen v škrlatno uniformo z zlatimi trakovi, ki so jo krasile epolete, je dobre volje pripovedoval o drznih junaštvih, ki so jih sporočali uradni dopisi z nedavnih bojev. Še posebej omembe vredna je bila bitka pri Waterlooju.

Tako Tristan kot gospod, ki je stal zraven njega, Christian Allardyce, markiz Dearne, sta poznala resnico o teh pripovedovanjih.Oba sta bila namreč tam. Izognila sta se množici in se umaknila vzdolž stene razkošne sobe, da ne bi slišala še več brezbožnih laži.

Christian je prvi spregovoril o tem.

»Pravzaprav,« je v odgovor zamrmral Tristan, »gledam na vse skupaj kot na nekakšno razvedrilo – kot pretvarjanje.«

Christian je privzdignil močne obrvi. »Poslušajte pripovedovanja o angleški veličini – in ne skrbite, da je državna blagajna prazna in da ljudje stradajo?«

Tristanove ustnice so se ukrivile navzdol. »Nekaj takega.«

Christian je odmislil Prinnyja in njegov dvor ter se razgledal po množici, ki je krožila po prostoru. Bila je povsem moška družba, sestavljena iz pripadnikov vseh večjih regimentov, ki so bili še nedavno dejavni. Soba je bila polna pisanih uniform, trakov, zloščenega usnja, krzna in celo perja. »Zanimivo, da se je odločil prirediti zmagoslavni sprejem v Brightonu, ne pa v Londonu, kajne? Me prav zanima, če je imel Dalziel kaj pri tem.«

»Glede na to, kar sem slišal, naš princ v Londonu ni najbolj priljubljen. Kaže pa, da naš nekdanji poveljnik ni tvegal z imeni, ki jih je predlagal za nocojšnji seznam gostov.«

»Oh?«

Pogovarjala sta se tiho. Iz navade sta zakrinkala pogovor, da je bil videti kot slučajni družabni klepet med znancema. Stare navade težko zamrejo, posebej ker so bile do nedavnega ključnega pomena za preživetje.

Tristan se je brezizrazno nasmehnil in pogledal mimo gospoda, ki se je obrnil k njima. Možakar se je odločil, da ju ne bo motil. »Pri mizi sem opazil Deverella – njegov sedež je bil blizu. Omenil je, da sta tudi Warnefleet in St. Austell tukaj.«

»Lahko dodaš še Tregartha in Blaka – opazil sem ju, ko sem prispel –« Christian se je ustavil. »Aha, že razumem. Dalziel jedovolil na sprejem samo nam, ki smo prodali častniški čin?«

Tristan se je spogledal z njim in se še bolj nasmehnil. »Si lahko predstavljaš, da bi Dalziel sploh dovolil Prinnyju spoznati njegove najbolj skrivne agente?«

Christian se je prikrito nasmehnil, dvignil kozarec k ustnicam in srknil.

Dalziel – drugega imena ali naziva ni imel – je bil nadzornik na ministrstvu za zunanje zadeve. Iz svoje pisarne, ki je bila skrita med pisarnami na ulici Whitehall, je nadzoroval mrežo britanskih vohunov na tujem. Mrežo, ki je pomembno pripomogla k zmagi Anglije in njenih zaveznikov tako na Pirenejskem polotoku kot nedavno pri Waterlooju. Skupaj z lordom Whitleyjem z ministrstva za notranje zadeve je bil Dalziel odgovoren za tajne operacije v Angliji in zunaj njenih meja.

»Nisem vedel, da sta bila Tregarth ali Blake prav tako vohuna, druge pa poznam samo po njihovem slovesu.« Christian je pogledal Tristana. »Si prepričan, da tudi drugi odhajajo?«

»Vem, da Warnefleet in Blake odhajata iz podobnega razloga kot midva. O drugih pa lahko samo domnevam, vendar ne vidim smisla v tem, da bi Dalziel ogrozil takšnega agenta, kakršen je St. Austell. Pa tudi Tregartha ali Deverella ne. Vse samo za to, da bi zadovoljil Prinnyjevo kaprico.«

»To je res.« Christian je ponovno pogledal čez glave množice.

Oba s Tristanom sta bila visoka, širokih ramen in vitka. Izžarevala sta moč, ki je značilna za ljudi, ki so precej aktivni. Moč, ki je nista mogla prikriti z elegantno krojenimi večernimi oblačili.

Pod njimi sta nosila brazgotine večletnega služenja domovini.

Njuni nohti so bili sicer lepo negovani, a bo kljub temu trajalo kar nekaj mesecev, preden bodo zgovorni znaki njune nenavadne, pogosto negosposke prejšnje zaposlitve – žulji, grobost in hrapavost – izginili z njunih rok.

Tudi njunih pet prijateljev, prisotnih na tem sprejemu, je zadnjih deset let služilo Dalzielu in domovini. Christian skoraj petnajst. Njihove naloge so bile različne. Preobrazili so se lahko v kakršnokoli krinko, ki jo je zahtevala vlada – od plemiča do cestnega pometača, od uradnika do vojaka. Obstajal je samo en vidik njihovega uspeha: pridobiti informacije za sovražnikovo črto, kamor so bili poslani, in preživeti dovolj dolgo, da so jih predali Dalzielu.

Christian je zavzdihnil in izpraznil kozarec. »Pogrešal bom to delo.«

Tristan se je na kratko zasmejal. »Mar ga ne bomo vsi?«

»Kakorkoli že, glede na to, da nisva več na plačilni listi njegovega veličanstva,« je Christian odložil prazen kozarec na bližnjo kredenco, »ne vidim nobenega razloga, da se še vedno tukaj stoje pogovarjava, ko pa bi se lahko bolj udobno menilakje drugje …« S sivimi očmi se je zazrl v oči bližajočega se gospoda.

Možakar se je po krajšem pomisleku obrnil stran in Christian je nadaljeval: »Kjer naju nihče ne bi zadržal in silil, da bi mu razlagala najini zgodbi.«

Pogledal je Tristana in usločil obrv. »Kaj praviš – se preseliva v prijetnejše okolje?«

»Vsekakor.« Tristan je mimoidočemu lakaju predal prazen kozarec. »Že veš, kam bi se lahko umaknila?«

»Že od nekdaj mi je všeč pri Ladji in sidru. Tam imajo zelo udobno kamrico.«

Tristan je prikimal. »K Ladji in sidru torej. Misliš, da bi lahko odšla skupaj?«

Christianove ustnice so se ukrivile. »Če se bova držala skupaj, se pri tem resno in tiho pogovarjala in nama bo uspelo diskretno, a odločno zakorakati do vrat, predlagam, da kar nadaljujeva pot ven.«

Uspelo jima je. Kdorkoli ju je opazil, je lahko predvideval, da je eden od njiju prišel po drugega, da bi se skupaj udeležila neke skrivne, a zelo pomembne zadeve. Lakaji so jima hitro prinesli plašča in napotila sta se proti izhodu.

Na pragu sta se ustavila in globoko zajela svež zrak, da bi iz pljuč pregnala zadušljivost prenatrpanega paviljona. Na kratko sta se nasmehnila drug drugemu in zakorakala čez prag.

Zapustila sta osvetljen vhod Paviljona in se znašla na Severni ulici. Zavila sta desno in sproščeno kot moža, ki dobro vesta, kam sta namenjena, nadaljevala pot proti trgu Brighton in ulicam za njim. Ko sta prispela do ozkih tlakovanih potk, ki so povezovale ribiške koče, sta začela hoditi drug za drugim in si na vsakem križišču zamenjala strani. Ves čas sta opazovala, preiskovala temo in njene sence … Če je kdo od njiju spoznal in dojel, da sta zdaj doma, da nista več ubežnika, da je mir in da ni več vojne, tega nobeden ni izpostavljal, niti ni skušal potlačiti ravnanja, ki je postalo del njiju.

Mirno sta nadaljevala pot proti jugu, proti zvokom morja, ki je šumelo v temi onkraj obale. Končno sta zavila v ulico Black lion. Na koncu je ležal Rokavski preliv, meja, za katero sta preživela večji del zadnjega desetletja. Ustavila sta se pod nihajočim izveskom Ladje in sidra ter se zazrla v temo, ki je obkrožala hiše na koncu ulice. Obdal ju je vonj morja, skupaj s slanim vetrom in poznano ostrino vonja morske trave.

Za trenutek sta se prepustila spominom, nato pa sta se skupaj obrnila. Christian je potisnil vrata in vstopila sta. Vanju je bušnila toplota, glasovi Angležev in vonj poparjenega hmelja dobrega angleškega piva. Nerazložljiva napetost je izginila. Sprostila sta se. Christian je zakorakal do točilnega pulta. »Dva vrčka vašega najboljšega piva.«

Gostilničar je pokimal v pozdrav in naglo začel točiti pivo v vrček.

Christian je ošvrknil napol zaprta vrata za pultom. »Usedla se bova v zasebno kamrico.«

Gostilničar ga je pogledal in postavil vrčka na pult. Na hitro je ošvrknil napol zaprta vrata. »Vsekakor ste dobrodošli, gospod, vendar pa je tam že skupina gospodov in morda ne bodo želeli, da se jim pridružita tujca.«

Christian je privzdignil obrv. Segel je po nihajni deski pulta, jo privzdvignil, nato pa stopil mimo in vzel vrček. »Tvegala bova.«

Tristan je prikril nasmešek, vrgel na pult kovance, da bi plačal pivo, pobral drugi vrček in sledil Christianu.

Obstal je ob Christianovih ramenih, ko je ta na široko odprl vrata.

Skupina, zbrana okrog dveh miz, ju je pogledala. Pet parov oči se je spogledalo z njunimi.

Vseh pet obrazov se je zarežalo.

Charles St. Austell se je naslonil v stolu na drugem koncu mize in velikodušno pomahal z roko v povabilo. »Boljša moža sta kakor mi. Hoteli smo že staviti, kako dolgo bosta zdržala na sprejemu.«

Vstali so, da bi lahko premaknili mize in stole, in jima naredili prostor. Tristan je zaprl vrata, odložil vrček in se pridružil možem, ki so se predstavljali. Čeprav so služili pod Dalzielom, se vseh sedem še nikoli ni srečalo. Vsak je poznal nekaj drugih, nihče pa ni poznal vseh.

Christian Allardyce, najstarejši in z najdaljšim stažem med njimi, je deloval na vzhodu Francije. Pogosto tudi v Švici, Nemčiji in drugih manjših državah in kneževinah. Zaradi svetlega videza in obvladovanja tujih jezikov se je lahko popolnoma zlil z domačini.

Tristan je deloval v samem osrčju dogajanja, v Parizu in drugih pomembnih industrijskih mestih. Tekoče je govoril francosko, nemško in italijansko. Rjavi lasje in oči ter lahkotna očarljivost so dobro služili njemu in domovini.

Njegove poti se niso nikoli križale s potmi Charlesa St. Austella, ki je bil najbolj živahen v skupini. Z valovito padajočimi črnimi kodri in lesketajočimi se modrimi očmi je Charles privlačil ženske vseh starosti. Ker je bil napol Francoz, je obvladal jezik, bil pa je tudi dovolj bister, da je kar najbolje izkoriščal svoje telesne prednosti. Bil je Dalzielov vodilni agent na jugu Francije, v Carcasonnu in Toulousu.

Za Gervasa Tregartha, moža iz Cornwala, ki je imel kodraste rjave lase in stroge oči barve lešnikov, je Tristan izvedel, da je večino zadnjega desetletja preživel v Britaniji in Normandiji.

St. Austella je poznal že od prej, vendar se na nalogah nista nikoli srečala.

Tony Blake je bil še en potomec stare angleške rodbine in tudi napol Francoz. Črnolas in skoraj črnih oči je bil med vsemi najbolj eleganten, vendar pa se je pod vso to eleganco skrivala ostrina. Dalziel ga je največkrat uporabil za odkrivanje in oviranje francoske vohunske mreže. Zelo nevaren podvig, ki se je odvijal v francoskih južnih pristaniščih. To, da je bil Tony še vedno živ, je bil odraz njegove sreče in poguma.

Jack Warnefleet je bil najbolj skrivnosten. Osupljivo čeden, ssvetlo rjavimi lasmi in očmi v barvi lešnika, je bil videti tako angleški, da si je bilo težko predstavljati, da se je uspešno vtihotapil v vse ravni francoskega ladjedelništva, pa tudi v druge vrste poslovanja. Kot pravi kameleon je bolj kot vsi drugi skrival veselo, živahno in zaupljivo naravo, ki so jo imeli le redki priložnost spoznati.

Zadnji mož, s katerim se je rokoval Tristan, je bil Deverell. Privlačen gospod z lahkotnim nasmehom, temno rjavimi lasmi in zelenimi očmi. Čeprav je bil nenavadno čeden, se je lahko zlil s katerokoli skupino ljudi. Deloval je izključno v Parizu in nikoli ga niso odkrili.

Ko je bilo seznanjanje končano, so se posedli. Prostor je bil sedaj prijetno poln. V kotu je gorel ogenj in osvetljeval mizo, okrog katere so skoraj z ramo ob rami sedeli možje.

Bili so veliki možje. Dokler jih ni odkril Dalziel in jih zvabil k službovanju njegovi pisarni, so bili vsi navadni vojaki v enem ali drugem regimentu.

Ni mu jih bilo treba dolgo prepričevati.

Tristan je pokusil prvi požirek piva in pogledal okrog mize.

Navzven so se razlikovali, a pod kožo so bili vsekakor bratje. Vsi so bili gospodje, rojeni v dobrih plemiških družinah. Imeli so podobne lastnosti, spretnosti in sposobnosti, četudi so se te malce razlikovale. Vsekakor pa je bilo najpomembneje to, da se je vsak od njih brez težav soočil z nevarnostjo. Vsak je bil sposoben sprejeti izziv, ki bi se lahko končal tudi s smrtjo, vendar to ni prestrašilo nobenega od njih – pravzaprav so vsak takšen izziv sprejeli s ponosom in brezbrižno nadutostjo.

V sebi so nosili veliko več kot le kanček pustolovstva. In bili so zvesti do konca.