Leto izdaje: 2011

Ko ji načrte prekriža razkritje dolgo varovane družinske skrivnosti, o kateri izve tik po prihodu domov, se ji zdi, da se je njen svet razsul na drobne koščke, a kmalu zatem doživi še hujši pretres. Brezglavo se zaljubi v prepovedanega moškega, katerega telesa, razen v sanjah, ne bo mogla nikoli čutiti na sebi. Eli se izgubi v začaranem krogu neuslišanih čustev, ki se upirajo razlagam razuma.

Do tedaj neznani svet strasti postaja z vsak dan močnejšim hrepenenjem vir vseh sladkosti in muk hkrati. Šele prijateljstvo s šarmantnim Tonijem, ki se po naključju pojavi v njenem življenju, ji daje upanje, da se bo lahko iztrgala okovom usode. Ji bo uspelo ponovno zaživeti v Tonijevem objemu?

Pogled v knjigo:

Elijin oče je posloval z Anglijo, Švico in Italijo, zato se je že zgodaj začela učiti angleščine in italijanščine. Njena italijanščina je bila veliko bolj tekoča kot prijateljičina. Vseeno pa je Helen imela manj težav s tem, da se je v kavarnici spogledovala z domačini.

Sčasoma se je Eli nalezla njene sproščenosti in se skupaj s Helen zabavala nad neskončnim gruljenjem domačinov o lepotah Italije in ljubezni.

»Italijanov ne smeš vzeti resno,« jo je opozorila Helen, »zato bodi previdna. Igračkanje z njimi je lahko nevarno. Kaj hitro te zapeljejo.«

»Kako pa to veš?«

»Ah, vsi vedo, da so Italijani pravi lahkoživci, da se imajo za lepe, govorijo sladke besede in nasploh jih je sama očarljivost. Tako kot nas,« je še dodala in se milo nasmehnila natakarju, ki jima je prinesel naročeno. Seveda se je kar topil od zadovoljstva.

Eli spogledovanje ni šlo tako dobro od rok, medtem ko je Helenin pogled nekega toplega aprilskega večera ujel čeden in prijazen fant. Velik, močan in samozavesten lepotec je dajal vtis neustrašnega kavalirja. Ogovoril ju je in elegantno prisedel k njuni mizi.

Helen je globoko zajela sapo in Eli je v njenih očeh razbrala očitno zanimanje.

»In kje živiš ti?« ga je vprašala Helen, saj kar ni našla pravih besed za pogovor. Izkazalo se je, da prihaja Marino iz Crespine, ljubkega mesta, ki je od Pise oddaljeno približno trideset kilometrov.

»Na južni strani hiše mojih staršev sem si uredil stanovanje, ki ima tudi svoj vhod. Mama mi pere in kuha, ampak tako je pač pri nas. Sestra še vedno živi z njima, vendar mislim, da se bo kmalu odselila. Po tradiciji fantje ostanemo doma in pripeljemo nevesto, dekleta pa gredo k možem. Selitev k fantu še vedno velja za nespodobno.«

Z Eli sta se spogledali in nasmehnili. Marino je bil odkrit in zabaven. Povedal jima je, da so njegovi starši lastniki velikega vinorodnega ozemlja. Sorodniki so imeli vinotoč in Marinov oče je komaj čakal, da sin zaključi šolanje in se zaposli v družinskem podjetju. Njegova sestra je vodila turistično agencijo in tako ji je poleti, kadar je utegnil, pomagal kot vodnik, saj je tekoče govoril angleško in francosko.

Poslovili so se z obljubo, da se spet srečajo, saj sta dekleti z njim preživeli prijeten večer. Ko je Eli vprašala prijateljico, kakšen se ji zdi Marino, je njen odgovor ni povsem prepričal: »No, sicer ni ravno moj tip, je pa zabaven.«

»Če je samo zabaven, bo zabavno videti, kaj bo sledilo,« se je zasmejala Eli.

»Kaj naj bi sploh sledilo? Spoznali sva luštnega tipa in verjetno ga ne bova več srečali. Saj veš; ' Adijo, se še kaj vidimo,' in že ga ni več.«

»Aha,« je bilo vse, kar ji je Eli namenila v odgovor.

Naslednji dan sta se spet ustavili v kavarnici in tam je bil tudi Marino. Eli je opazila, da ob Heleninih lepih očeh ni ostajal ravnodušen. Kar nekaj časa jo je osvajal in jo na koncu tudi osvojil.

Najprej sta se videvala le v kavarni. Nato sta se dobivala pred faksom. A naključna srečanja v knjižnici, bežni stiski rok in nežni poljubi so dali vsem jasno vedeti, da se med njima plete romanca.

Bil je starejši od njiju in je že pripravljal diplomo. Vsekakor je bil prijeten in preprost mladenič, po srcu in postavi pa pravi Italijan.

Helen in Marino nista več zdržala brez dotikov, pogledov in strastnih poljubov. Vedno sta bila tesno objeta, pa naj je bilo pred faksom, na parkirišču ali v kavarni. Največkrat sta Eli samo pomahala, in že ju ni bilo več.

Eli sprva ni bila preveč navdušena nad tem, saj je ostala brez prijateljice, s katero sta do takrat tičali skupaj skoraj štiriindvajset ur na dan. Počasi se je sprijaznila, da je Marino sonce, okrog katerega se vrti prijateljičino življenje, saj je opazila, da Helen vsak dan bolj cveti od zaljubljenosti. Razmišljala je, kako bi Helen sprejela, če bi se ona zaljubila in bi vsako prosto minuto preživljala s svojim princem. Verjetno enako kot ona. »Helen, si zaljubljena?« jo je nekega dne vprašala, ko sta se v njuni sobi pretvarjali, da se učita. Helen je ležala na postelji in odsotno čečkala rožice po zapiskih, Eli pa jo je izpod čela opazovala.

»Mhm.«

»Kako veš? Mar nisi rekla, da so ti všeč svetlolasi Angleži? Zdaj pa vzdihuješ za latino loverjem.«

Helen je s širokim nasmeškom preprosto skomignila z rameni.

»Helen, kaj ti je na Marinu najbolj všeč?«

»Vse,« je kratko odgovorila in čečkala naprej.

»Helen!«

Helen je prenehala čečkati, se dvignila na komolce ter se zastrmela v Eli. Zavzdihnila je in se zamislila. Na njenem obrazu je zaigral nasmešek in oči so se ji zaiskrile.

»Ko me poljubi, začutim prhutanje metuljčkov po trebuhu. Ko me objame in me stisne k sebi, kar medlim,« je čez čas končno spregovorila. Zazrla se je v Eli in jo pogledala s tako zasanjanimi očmi, da se je Eli vprašala, ali jo sploh vidi.

»Je to tisto pravo?«

»Ne vem. Občutek je že tak. A v tem trenutku mi za te definicije ni mar. Zdaj je super. Res je, da imam občutek, kot da ne morem niti dihati brez njega, in sploh nočem misliti na to, kaj bo konec meseca, ko grem domov.«

»Kaj pa pravi Marino?«

»Na kaj?«

»Na to, da greš domov in da se ne bosta videla dva meseca in …«

»Ne vem, o tem se še nisva pogovarjala.«

»Kaj če boš doma spoznala kakšnega omamnega Angleža?«

»Ne bom. Vedno bolj se mi zdi, da je on res tisti pravi zame.«

»Ampak saj sta par šele dva meseca.«

Helen je globoko zavzdihnila, se dvignila na postelji in zavila z očmi. »Eli, ti ne razumeš. Ne morem niti jasno razmišljati, kaj šele delati izpiske, risati tabele in obenem znanstveno analizirati to, kar je se zgodilo med nama. Zgodilo se je. Marino mi je neizmerno všeč in z njim sem pripravljena iti do konca.«

»Kako do konca? Zakaj do konca? Saj sta šele na začetku. Kje je konec?«

»Joj, Eli,« se je zasmejala Helen in po pomenljivem pogledu je Eli končno dojela. »Ja,« ji je Helen prikimala na njeno neizrečeno vprašanje.

»Ojoj,« je odvrnila zmedena Eli, navdušena nad romanco, ki se je pletla pred njenimi očmi. »Si prepričana?«

»Sem. Z njim mi je lepo, ob njem se topim in vsa trepetam, zdi se mi, da me že samo ob njegovi prisotnosti ščemi po vsem telesu. Ja, prepričana sem, da sem zaljubljena.«

»In on?«

»Ali je zaljubljen? Ne vem, kako moški to dojemajo. Z mano je ljubeč in nežen. Ko se poljubljava in dotikava, imam občutek, da si želi več.«

Tokrat je bila Eli tista, ki je zavila z očmi in se nasmehnila.

»Tega si želi vsak moški.«

»Seveda, Eli,« ji je Helen vrnila nasmešek. »Taki so, vendar si tokrat tudi jaz želim tega.«

Eli je od presenečenja široko razprla oči. Sama namreč tega občutka še ni doživela.

»Uf. To pride kar tako, samo od sebe?«

»Po pravici povedano, z marsikom bi lahko spala že v srednji šoli, a sem se odločila, da počakam. Z mačeho sva se o tem veliko pogovarjali. Svetovala mi je, da naj počakam na pravega ker takrat ne bo tako bolelo, in zapomnila si bom za vse življenje; pa pazim naj na zaščito, spolne bolezni in vse drugo.«

»In si jo ubogala?«

»Ne nori. Takrat pač nisem imela dovolj poguma, da bi se pognala v svet intime. In mislim, da so njene besede velikokrat visele nad mano, čeprav sem takrat zavijala z očmi. Vseeno sem jo takrat že spoštovala in si je nisem upala razočarati …«

»In zdaj je drugače?«

»Da. Pripravljena sem. Vem, da nama bo lepo skupaj. Seveda pa bom poskrbela tudi za zaščito.«

Hkrati sta zavzdihnili in se spogledali, potem pa planili v smeh. Eli je razširila roke in Helen ji je padla v objem. Zavedali sta se, da je to velik trenutek v življenju vsake ženske. Medtem ko je držala prijateljico v objemu, je Eli razmišljala o tem, kakšna ljubezen čaka njo. Helen je potrebovala nekaj časa, da je pustila Marina dovolj blizu, da se je lahko vanj zaljubila do ušes.

Ta zaljubljenost je prihajala počasi kakor dim iznad ognja. Ko že vse zagori, ga šele zaduhaš. Zase je Eli upala, da se bo zaljubila v hipu, kot strela z jasnega. Hotela je takoj zagoreti in biti ožgana od ljubezni.

»Jaz ne potrebujem nobenega dima, hočem eksplozijo,« je pomislila in se nasmehnila.

Helen je spoznala, da ji je Marino iz dneva v dan bolj všeč. Njegov humor in pogled na življenje sta ji bila blizu. Z njim se je lahko pogovarjala ure dolgo in nikoli se ga ni naveličala. Spravljal jo je v dobro voljo in Helen nasmešek kar ni izginil z obraza. Pogrešala ga bo, zato ji bo za počitnice težko oditi v Anglijo. Hotela je vedeti, kaj Marino res misli o njuni zvezi in kaj čuti do nje, vendar ni imela poguma, da bi načela to temo.

Zadnje čase sta se videvala skoraj vsak dan, vendar le na kratko, saj sta imela oba obveznosti in izpite, ki sta jih morala opraviti pred počitnicami. Pogovor je seveda nanesel tudi na načrte za prihodnost, mnenja o družinskem življenju in življenju nasploh.

»Zaposlil se bom pri očetu,« ji je razlagal svoje načrte, »in nekoč se bom poročil in imel otroke.«

Seveda ga ni vprašala, ali bo takrat nekoč ona tista, ki ji bo obljubil večno zvestobo. Po pravici povedano, o tem niti ni razmišljala.

Stara je bila šele devetnajst let. Prepustila se bo valu ljubezni, ki jo bo odnesel, kamor bo sam želel. Vsekakor je bilo prehitro, da bi delala kake načrte, pa čeprav je globoko v sebi čutila, da je to tista prava ljubezen, tako opevana in neskončna. Svojo

prvo ljubezensko izkušnjo bo delila z njim in ne bo razmišljala o tem, kaj bo, če se bosta razšla. Živela je za ta trenutek. Če jo je na koncu te zgodbe čakalo strto srce, se bo s tem spopadla, ko bo čas za to. V tem trenutku pa je bila srečna in zaljubljena.

Nekaj dni po pogovoru z Eli je sedela z Marinom na romantični večerji. Prijetna mala restavracija z visečimi lampijoni in šopki rož na mizah je Helen čisto prevzela. Za ta večer je skrbno izbrala vsak košček oblačil. Odločila se je za čipkasto spodnje perilo pod lahkotno bež oblekico, ki je mehko vzvalovala ob najmanjši sapici. Helen je od napetega pričakovanja kar težko dihala. Ko sta vstala od mize, je veter drzno dvignil njeno obleko in ji še bolj razgalil noge. Zardela je in si jo popravljala, ne da bi se zavedala, da je njen gib zelo erotičen. Marino je poravnal račun in jo prijel za roko.

»Pridi,« jo je narahlo potegnil za seboj. Ko sta prispela do avtomobila, ji je ovil roke okrog pasu, jo naslonil na vrata in se sklonil k njej. »Tako lepa si,« je zašepetal, »in tako lepo dišiš.«

V odgovor mu je ovila roke okrog vratu in se s kazalcem poigravala z njegovimi lasmi. Nemo mu je zrla v oči in njegov obraz se je približal njenemu. V pričakovanju poljuba se je privila k njemu in se ob bližini njegovega visokega, toplega telesa zavedela, kako močan je. Ko so njene ustnice končno srečale njegove, ji je poljub zavrtel glavo in zaslišala je stok, za katerega ni vedela, ali je njen ali njegov. Njegov jezik je raziskoval vedno globlje in ona se mu je odzivala. Igra jezikov ju je popeljala do roba treznega razmišljanja. Z rokama je zdrsnil na njeno zadnjico in jo nežno, a odločno stisnil. Skozi tanko tkanino je začutil njene spodnjice in to ga je še bolj vzburilo. Z roko ji je segel pod krilo in zdrsnil po mehki koži vse do roba hlačk. Globoko je vdihnil.

»Joj, kaj delava. Oprosti, ne tukaj,« se je s težavo zadržal, roko umaknil izpod krila in ji jo položil na pas.

Vsa mehka se je Helen še vedno naslanjala nanj in sploh ni dojela, o čem govori. Njegovi dotiki so jo žgali in njegov poljub ji je zameglil razum. Pogledal jo je globoko v oči in želela si je, da bi vedela, o čem razmišlja. Njegove oči so vpile po odgovoru na neizrečeno vprašanje.

Roke je imela še vedno sklenjene okoli njega in se z vso težo naslanjala nanj. Ko sta oba bolj umirjeno zadihala, jo je tesneje objel okoli pasu. Šele zdaj se je zavedela, da se stiska k njemu kot kaka pohotnica in se mu nesramežljivo ponuja. Bila je v zadregi, a ko se je skušala odmakniti od njega, ji tega njegov objem ni dovolil.

»Veš, ljubica, če ne greva k meni, bom kmalu potreboval nove hlače. Ob tebi so mi vse kavbojke pretesne.«

Nasmehnil se ji je in Helen je začutila metuljčke v trebuhu.

Spreletelo jo je poželenje in v trenutku jo je minila vsa zadrega.

Stopila je na prste in ga nežno poljubila, potem pa mu zašepetala, naj jo odpelje v svoje stanovanje.