Prevod dela: WHERE HEARTS ARE FREE   (prevedla: Mojca Svetičič)

Leto izdaje: 2012

3.knjiga iz serije: Iz teme k luči

Bridget je edina hči premožnega plantažnika, pri katerem Philippe dela kot neplačan pogodbeni služabnik, da bi odplačal dolg svoje družine.

Ko Bridgetini starši odkrijejo porajajočo se romanco, se hitro dogovorijo za poroko s starejšim in primernejšim moškim. Toda Edward Moorehead ima skrivnost in še zdaleč ni to, kar se zdi.

Ločena od prave ljubezni in v nevarnosti pred zaročencem, se Bridget lahko zanese samo na svoj pogum.

 Pogled v knjigo: 

Prolog

Plantaža v okolici Filadelfi je, 1681

Bridget je v trebuhu in grlu stisnilo od strahu. Philippe je odgalopiral proti travniku za koruznim poljem. S težavo je prišla do sape in zavpila: »N… ne hodi na travnik. Nevarno je!«

Philippe se ni zmenil za njeno svarilo, pognal črnega skopljenca čez leseno ograjo in odjahal dalje. »Svinja je verjetno v globeli ob reki. Sledi mi.«

Dvanajstletna Bridget je ustavila kobilo, in ko je zlezla z nje, se je žival postavila na zadnje noge. V prsih jo je stiskalo in srce ji je tako močno razbijalo, da je mislila, da ji bo skočilo iz prsi. »Philippe, ne! Pridi nazaj! Tam … Tam je nevarno.« Sklonila se je in čakala, da bo občutek izginil.

Slišala je, kako lomasti po grmovju in išče svinjo in njene mladiče. Nato se je s širokim nasmeškom na obrazu prikazal med hrasti, ki so rasli ob reki Schuylkill.

»Prav sem imel. Svinja je za prašičke poiskala prostor ob reki in se zakopala. Moral bom po voz in jo odpeljati nazaj.« Ustavil se je ob njej. »Kaj je narobe? Ti je sla-bo?« Razjahal je in z vajetmi v rokah strmel vanjo.

»Ta kraj mi ni všeč.«

Philippe je pogledal okoli sebe. »Ničesar takega ne vidim, da bi morala biti tako prestrašena.«

Bridget so se v očeh nabrale solze. Obrisala si jih je s hrbtno stranjo orokavičene roke.

Fant je pobrskal po suknjiču, izvlekel robec in ji ga dal.

»Nikoli nimaš robca, ko ga potrebuješ.«

Obrisala si je oči. »Vem. Ti pa ga vedno imaš. Navsezadnje ste Clavellovi moški uglajeni,« je oponašala njegov francoski naglas.

»Pogodbenemu služabniku bi se težko reklo, da je 'uglajen'.«

»O tebi ne razmišljam kot o služabniku. Za prijatelja te imam. Dokler nisi prišel, nisem imela nikogar, s katerim bi jahala ali se pogovarjala … Nikogar, ki bi bil približno mojih let.«

Zasmejal se je. »Precej starejši sem od tebe. Še vedno si otrok.«

»Zaradi treh let nisi toliko starejši. Jaz jih bom kmalu imela trinajst.« Posmrkala je in si obrisala nos. »Pri nas si že skoraj eno leto.«

»Da, in to je bilo dolgo leto.«

»Kaj nisi srečen pri nas?« Vrnila mu je robec.

Philippe se je igral z vajetmi. »Tvoj oče je več kot pošten in prijazen. Vem, da se mi ne godi slabo – bolje kot večini. Ampak raje bi bil pri svoji družini.«

»Razumem. Tudi jaz bi.« Kobilo je pobožala po vratu in zlezla nanjo. »Rada bi ti pokazala poseben kraj. Bi ga rad videl?«

»Morala bi se vrniti domov. Tvoj oče …« Philippe je vtaknil robec v suknjič in se povzpel na konja.

»Moj oče ti zaupa, da paziš name, ko jahava. Ne bo ga skrbelo.«

»Si prepričana, da bi rada jahala še dlje od hiše?«

Bridget je z roko zamahnila po zraku. »Zdaj sem dobro. Pojdiva v to smer.« Kobilo je pognala v lahkoten drnec in odjahala čez koruzno polje. Stebla, polna storžev, bodo kmalu višja od konja. Jezdila je skozi koruzo, dokler ni zavila proti robu gozda. Spretno je zajahala vanj, pognala kobilo med gostim drevjem, se po strmem bregu spustila k reki in nadaljevala proti nizki pečini, ki je nudila neoviran razgled na rečni zavoj.

»To je moj posebni kraj.« Razjahala je in dala majhno, v rjav usnjen škorenj obuto nogo na podrto deblo. »Poglej, v moje najljubše drevo je udarila strela in ga razklala. Polovica se ga je podrla in strohnela. Oče je štor zravnal in zgladil, da mi je naredil sedež.«

Na polovici hrasta so bile vidne posledice strele, druga polovica pa je ostala zdrava. Nizke veje so kot kupola pokrivale jaso.

Bridget je prijela jahalno krilo, se usedla na štor, naslonila na stoječo polovico drevesa in padlo polovico debla uporabila kot podnožnik. »Sem prihajam razmišljat.«

Utihnila je. »Poslušaj.«

»Ničesar ne slišim.« Philippe je ostal na ogromnem perčeronu.

»Sprva res ničesar ne slišiš. Ampak če si čisto tiho …«

Objela ju je tišina gozda in zaprla je oči. »Poskušam prešteti, koliko živali slišim – včasih slišim žvrgolenje kardinalov in prepiranje modrih šoj ali šuštenje zajca in veverice. Jeseni sem videla belorepo srno in purana.« Odprla je oči. »Nekoč je šel precej daleč stran mimo črni medved, a me ni videl.«

Z roko je podrsala po tleh. Iz listnate preproge so dvigale glave vijolice in pasji zobje. Odtrgala je vijolico in si jo ponesla k nosu.

Philippe je razjahal. »In te ni nič strah, ker si čisto sama?«

»Ne, tukaj ne. Najprej me je bilo, zato ker …«

Philippe je čakal.

Bridgetina kobila je zarezgetala in potegnila vajeti.

Hotela je piti. Bridget je vstala in jo odpeljala do reke, da bi jo napojila. Philippe ji je sledil.

»Kimi.« Potrepljala jo je. »Njeno ime pomeni 'skrivnost'. Si to vedel?«

Philippe je zategnil sedlo na konju in se obrnil, da bi reveril še Kimijinega. »Mislil … Mislim, da o tem nisem razmišljal. Ali ima skrivnost?« Zasmejal se je. »Dobro jo

čuva.«

Bridget se ni zmenila za njegovo šalo. »Ime ji je bilo Lady, ampak … spremenila sem ga v Kimi. Algonquinsko je.« Kobila je zarezgetala in se ji podrgnila ob roko. »Philippe, nekaj groznega se je zgodilo. Prisegla sem, da ne bom nikoli nikomur povedala, ampak zdaj … Zdaj bi rada povedala tebi. Čutim, da ti lahko zaupam.« Potegnila je vajeti in odpeljala kobilo nazaj k deblu. »Philippe, saj ti lahko zaupam?«

»Lahko mi zaupaš.«

Bridget se je usedla na štor, Philippe pa na z mahom porasla tla in z rokami objel kolena. Od vlažnih tal se je po zraku širil zatohel vonj zgodnje pomladi. Iz listja okoli štora so začeli lesti klobuki gob.

»Ko sem to drevo prvič videla, je bilo ogromno in tako debelo, da sem se lahko skrila za njega, ko …« Umolknila je in globoko vdahnila. »… ko me je tisti človek iskal. Stara sem bila samo devet let. Še vedno slišim, kako je lomastil med drevjem, vpil in preklinjal. Tukaj sem se skrivala cele ure, dokler ni bilo v gozdu spet vse tiho.«

»Kateri človek?«

Bridget je zavzdihnila. »Ne vem. Ne vem, kdo je bil. Ne spomnim se njegovega obraza in tega, kakšen je bil. Spomnim se samo njegovih las. Bili so svetlo rjavi. Klobuk mu je odneslo in lase je imel do ramen.« Dotaknila se je rame in pogledala rečni breg. »Spomnim se, kako mu je veter mršil lase okoli obraza …« Njen glas se je izgubil.

»In Kimi –?«

»Vrnila se je domov. Tako me je oče našel – pripeljal jo je sem, k meni.« Skremženo se je nasmehnila. »Kajne, da je pameten konj? Ali zdaj veš, zakaj jo imam tako rada?«

Philippe je pokimal. »Zakaj te je tisti človek iskal?«

Bridget se je izmikala njegovemu pogledu. »Jahala sem po koruznem polju, tako kot sva danes. Oče me je vedno opozarjal, naj ostanem v bližini hiše. Prišla sem do ograje in zaslišala strel muškete. Proti meni je tekel moški. Roke je stegoval proti meni in pogled v njegovih očeh … Bil je prestrašen.« Zaprla je oči. »Počilo je še enkrat in padel je na tla. Pred mene. Njegov hrbet … Bil je … Bil je čisto razmesarjen.« Obraz je zakopala v dlani. »Bilo je grozno. Kri je poškropila povsod. Ko je padel, me je pogledal. Oči ni imel zaprtih, ostale … ostale so odprte. R… roko je iztegnil proti meni, kot bi me prosil, naj mu pomagam. Ampak …«

Minilo je nekaj dolgih trenutkov tišine. Bridget je videla prizor tako živo kot tisti dan, ko se je zgodil. Čutila je nemoč, čisto grozo in vonj krvi. Še vedno je vonjala kri.

»Kaj se je zgodilo potem?« je nežno vprašal Philippe.

»Od reke je na travnik pritekel moški z mušketo v roki, ampak ko me je zagledal, se je ustavil. Začel je preklinjati in stekel k svojemu konju. Spomnim se, da je bil mlad. Kimi se je postavila na zadnje noge in mislila sem, da bom padla, a sem se uspela obdržati v sedlu in … oddrvela je v gozd.« Bridget je umolknila in globoko vdihnila.

V očeh so se ji nabrale solze. Čutila je, kako ji srce hitreje bije. »Slišala sem ga za sabo in se prestrašila, da me bo ujel. Kimi se je na bregu nenadoma spotaknila in padla sem z nje. Bila sem prepričana, da me bo ujel, a ni videl, kje sem se skrivala. Jahal je čisto mimo mene – tako blizu, da sem videla njegov obraz. Kimi je stekla proti Whisper Woodu in on ji je sledil. Ni se spustil po bregu.«

»Zakaj je ubil tistega človeka? Si videla še koga?«

Bridget je odkimala. »V pristanu na reki je bila majhna barka. Raztovarjali so zaboje.«

»Da, videl sem pristan. Čemu je namenjen? Precej skrit je.«

Bridget je skomignila z rameni. »Ne vem. Vem samo to, kar sem videla. Bilo me je groza, da bi me moški s puško našel. Vedel je, da sem ga videla.« Objela se je z rokami in se zazibala. Po licih so ji začele polzeti solze. »O, Philippe, tisti ubogi človek. Nisem mu pomagala. Potreboval je pomoč, jaz pa sem zbežala, ker sem se bala.« Pokrila si je obraz. Telo ji je streslo ihtenje. »N… nisem … nisem … mu pomagala.«

Philippe se je nagnil k njej. »Ničesar ne bi mogla narediti. Bila si majhen otrok. Nobenega razloga ni, da se počutiš krivo.«

Stresla je z glavo, kot bi se hotela znebiti spomina. »Ti ne veš, kako je videti umreti človeka. Ne veš, kako je, če ga umorijo pred tvojimi očmi. Bilo je grozno.«

»Vem, kako je. Dobro razumem.«

Bridget je umaknila roke z obraza in se zastrmela vanj. »K… kaj bi rad povedal? Kdaj si –?«

»V Franciji.« Philippe je vstal in globoko vdahnil.

Odkašljal se je in glas, ki je pred kratkim postal bolj globok, se mu je skrhal. »Star sem bil dvanajst let, približno toliko kot ti, ko so dragonci, kraljevi vojaki, zasedli naše posestvo. S Charlesom in stricem Jeanom smo se morali nekaj tednov skrivati v jami, v katero so moji starši v pričakovanju takšne možnosti spravili zaloge. Mati je kralja prosila, naj vojake odpokliče, a jo je zavrnil in pobegnili smo v Švico. Na poti smo v gozdu naleteli na družino, nad katero se je izživljala neka druga dragonska enota.« Utihnil je. V popoldanskem zraku je visela neprijetna tišina.

»Gozd je bil precej podoben temu gozdu – veliko podrasti, velika drevesa, dovolj velika, da …« Nemirno se je prestopil.

»Nadaljuj … Dovolj velika za kaj?«

Fant je iztegnil roko in se dotaknil nizke veje. »Dovolj velika, da se je dalo obesiti človeka. Dragonci so družino – moškega, žensko in njunega sina – hoteli obesiti, ker so bili hugenoti.« Pogledal je Bridget. V njegovih očeh se je zrcalila bolečina. Namrščil se je. »Kralj je ukazal, da se morajo vsi hugenoti spreobrniti, in če se niso, so jih ustrelili, obesili, vrgli v ječo ali poslali na galejo, tako kot mojega očeta.« Obrnil se je stran. »Bili so hudi časi. Zato smo prišli sem … V to deželo.«

Bridget je pogledala v tla. »Kaj se je zgodilo z družino?«

Philippe je pogledal v svoje roke. »Stric, eden naših služabnikov in jaz – obkolili smo vojake in jih pobili. Enega sem s… sam ubil.«

»Ooo,« je izdavila Bridget. Preplavilo jo je sočutje do Philippa.

»Še dolgo časa po tistem sem imel nočne more. Včasih jih še vedno imam.«

Philippov glas je bil komaj glasnejši od šepeta. »Tudi jaz jih imam – o tem, kar sem videla. Kako si … Kako si si odpustil?«

»Ne vem, če sem si čisto odpustil, a je bolje, kot je bilo. Maman in stric Jean sta mi pomagala, da sem spoznal, da je včasih treba sprejeti težke odločitve, da nekomu rešiš življenje ali da si izboriš svobodo, in da Bog v svoji milosti odpusti tudi najbolj grozne stvari, ki jih zagrešimo.«

»Ne … Ne vem, če si bom lahko kdaj odpustila. Ničesar nisem naredila. Nisem hotela, da bi kdo izvedel.«

Philippe ji je dal robec in se usedel k njej. »Ničesar takega nisi naredila, da bi se morala sramovati. Tistemu človeku nisi mogla pomagati. Prav si naredila, da si pobegnila.

« »Misliš?« Bridget je začutila kanček upanja, da bo breme njene krivde postalo lažje.

Philippe je pokimal. »Prepričan sem. Torej je bila to vsa ta leta tvoja skrivnost?«

»Da. Nekaj časa nisem prišla sem, toda nekega jutra sem končno zbrala pogum in se vrnila. Bala sem se, da se bo groza vrnila, a je bilo ravno nasprotno. Bilo mi je v tolažbo, zato sem začela pogosto zahajati sem. Po nekaj mesecih mi je oče naredil ta sedež.« Objela se je in podrgnila po rokah.

»Te zebe?« Philippe je vstal in ji ponudil suknjič.

»Ne, ne zebe me.«

»Se spomniš še česa drugega?«

Bridget je zaprla oči, v mislih obnovila dogodek, tako kot si ga je že velikokrat, tako budna kot v spanju. Odkimala je. »Poskusila sem, a se ne spomnim ničesar drugega.«

»Koliko ljudi? Kakšen tovor?«

»Videla sem samo tri ljudi – vključno s tistim ustreljenim.«

»Nisi pa videla, kaj so raztovarjali?«

»Ne.«

»In staršem nisi nikoli povedala, kaj si videla?«