Prevod dela: MATARESE COUNTDOWN   (Prevedel: Janez Lavtižar)

Leto izdaje: 2011

Terenski agent CIE, Cameron Pryce, je na vroči sledi nove Matareške zveze. Da bi njenim članom preprečil zločinske podvige, mora slediti krvavemu denarju in hladnokrvnim morilcem v središče smrtonosne zarote. Od Hamptonsa do londonskega trga Belgrave matareški morilci vedno udarijo s surovo učinkovitostjo in odstranijo vse, ki jim stojijo na poti. Njihovih nasilnih dejanj se ne da ustaviti – dokler Cameronu ne uspe preboj. Ena od matareških žrtev živi še dovolj dolgo, da pred smrtjo zašepeta besede, ki pomenijo razkritje: tajno kodno ime legendarnega upokojenega agenta CIE Brandona Scofielda – edinega človeka, ki se je infiltriral v notranji Matareški krog in je še živ, da lahko pripoveduje o tem.

Pogled v knjigo:

V gozdovih Čeljabinska, približno tisoč petsto kilometrov zračne razdalje od Moskve, stoji lovska koča, ki je bila nekoč priljubljen kraj, kamor so se umaknili izbrani voditelji Sovjetske zveze. To je bila dača za vse letne čase, spomladi in poleti praznik vrtov in divjih rož na robu planinskega jezera, jeseni in pozimi pa raj za lovce. V letih po propadu starega prezidija se je niso novi voditelji niti dotaknili, tako da se je spremenila v apolitično počivališče najbolj spoštovanega ruskega znanstvenika, atomskega fizika Dimitrija Jurija Jurjeviča, človeka za vse čase. Nanj je bil izvršen atentat, morilci, ki niso čutili nobenega spoštovanja, ampak samo bes do njegove genialnosti, ki jo je želel podeliti z vsemi narodi, so ga brutalno speljali v pošastno past.

Sploh ni bilo pomembno, od kod so prišli, in tega resnično ni nihče vedel, toda zli so bili oni, ne njihova tarča, ne glede na smrtonosne posledice njegove učenosti.

Na postelji je ležala belolasa, že malce plešasta starka; skozi veliko okno se je odpiral razgled na zgodnji severni sneg. Kot so bili beli njeni lasje in nagubana koža, tako je bilo belo vse na drugi strani stekla, zmrznjena nova čistost, ki je padla z neba in s svojo težo upogibala veje, raj zaslepljujoče svetlobe. S trudom je segla po medeninastem zvoncu na nočni omarici in ga stresla.

Čez nekaj trenutkov je skozi vrata planila okrogla ženska v tridesetih letih z rjavimi lasmi in živahnimi, vprašujočimi očmi. »Da, babica, kaj lahko naredim zate?« je vprašala.

»Naredila si že več, kot bi morala, otrok moj.«

»Težko bi rekla, da sem otrok, in ničesar ni, česar ne bi naredila zate, to veš. Ti lahko prinesem malo čaja?«

»Ne, lahko pa mi pripelješ duhovnika – ni pomembno, katere vrste. Tako dolgo so bili prepovedani.«

»Ne potrebuješ duhovnika, potrebuješ samo malo dobre hrane, babica.«

»Moj bog, zveniš kot tvoj stari oče. Vedno nekaj razpravljaš, vedno kaj analiziraš –«

»Ničesar nisem analizirala,« jo je prekinila Anastasia Juriskaja Solatov. »Ješ kot vrabček!«

»Vrabci verjetno vsak dan pojedo toliko, kolikor tehtajo … Saj ne, da bi bilo pomembno, toda kje je tvoj mož?«

»Na lovu. Pravi, da se da živalim odlično slediti v novem snegu.«

»Verjetno si bo odstrelil stopalo. Poleg tega ne potrebujemo hrane. Moskva je velikodušna,« je rekla starka.

»Kot naj bi bili!« ji je v besedo segla Anastasia Solatov.

»Ne, moja draga. Ker se bojijo ravnati drugače.«

»Kaj praviš, Marija Juriskaja?«

»Pripelji mi duhovnika, otrok moj. Petinosemdeset let sem stara in nekomu moram povedati resnico. Zdaj!«

Poleg postelje je stal starejši ruski pravoslavni duhovnik v črnem talarju. Poznal je te znake; prepogosto jih je videval. Starka je umirala, dihala je vse počasneje in z vsakim trenutkom vse teže. »Vaša spoved, draga dama?« je rekel s pojočim glasom.

»Ne moja, ti rit!« je odgovorila Marija Juriskaja. »Dan je bil podoben današnjemu – sneg je ležal na zemlji, lovci so bili pripravljeni, puške so imeli na ramenih. Ubit je bil na dan, kot je danes, njegovo telo je bilo razmrcvarjeno, raztrgal ga je pobesneli medved, ki so mu ga na pot prignali blazneži.«

»Da, da, slišal sem že zgodbo o vaši tragični izgubi, Marija.«

»Najprej so rekli, da so bili Američani, potem da so bili njegovi nasprotniki v Moskvi – celo to, da so bili njegovi ljubosumni tekmeci. Toda bil ni nihče od njih.«

»To je bilo tako davno, gospa. Umirite se, Gospod vas pričakuje. Vzel vas bo v naročje in vas potolažil –«

»Gavno, ti bedak. Končno moram nekomu povedati resnico. Izvedela sem pozneje – klici z vsega sveta, ničesar zapisanega, samo besede, povedane skozi zrak – da jaz in moji otroci in njihovi otroci ne bomo videli naslednje zore, če bom spregovorila o tem, kar mi je povedal mož.«

»Kaj je bilo to, Marija?«

»Življenje se mi izteka, oče, vse temneje postaja.«

»Kaj je bilo, moj božji otrok?«

»Sila, ki je mnogo nevarnejša kot karkoli, kar obstaja med vsemi vojskujočimi se frakcijami na tem svetu.«

»Kakšna ‚sila‘, draga ženska?«

»Matarese … popolno zlo.« Starkina glava je omahnila nazaj.

Umrla je.

* * *

Ogromna, bleščeče bela jahta, ki je od premca do krme merila kakih petdeset metrov, je počasi vplula v marino pri Esteponi, severni točki bogataške Coste del Sol, pristanu premožnih z vsega sveta.

V razkošni glavni kabini je na z žametom oblazinjenem naslonjaču sedel suh starec, stregel pa mu je, kot je to počel že skoraj tri desetletja, njegov osebni služabnik. Ostarelega lastnika ladje je prav ta njegov služabnik in prijatelj pripravljal na najpomembnejši sestanek v njegovem dolgem življenju, ki se je raztezalo čez devetdeset let, čeprav je bila njegova natančna starost ovita v skrivnost, ker je večino časa preživel v gladiatorskih arenah, kjer so bili njegovi nasprotniki mnogo mlajši. Zakaj bi dal tem pohlepnežem priložnost, da bi izkoristili njegovo senilnost, ki je bila pravzaprav samo seštevek izkušenj, ki si jih je nabral skozi nekaj generacij? Po treh plastičnih operacijah se mu je obraz morda res do neke mere spremenil v masko, toda to je bila samo površna, zavajajoča predstava, da bi zbegal preračunljivce, ki bi se polastili njegovega finančnega imperija, takoj ko bi se jim ponudila vsaj majhna priložnost.

Imperija, ki mu ni nič več pomenil. Bil je papirnati velikan, vreden več kot sedem milijard ameriških dolarjev, sedem tisoč milijonov, zgrajen na manipulacijah davno pozabljene entitete. Začelo se je z vizijo maščevanja, potem pa je postajalo celo še bolj satansko nasilno, kar so še poslabšali podrejeni, katerih edina vizija je bila njihova osebna korist.

»Kako sem videti, Antoine?«

»Veličastno, monsieur,« je odgovoril komornik, mu na obraz nanesel blago vodico po britju in odmaknil pregrinjalo, da je razkril svečano obleko s progasto kravato.

»Saj nisem pretiraval?« je vprašal elegantni delodajalec in s kretnjo pokazal na razkošno obleko.

»Sploh ne. Vi ste predsednik, gospod, in to morajo razumeti. In da ne dovoljujete nobenega nasprotovanja.«

»Oh, moj stari prijatelj, nobenega nasprotovanja ne bo. Svojim odborom nameravam naročiti, naj se pripravijo na razgradnjo. Velikodušno nameravam nagraditi vse tiste, ki so posvetili čas in energijo pobudi, o kateri niso pravzaprav ničesar vedeli.«

»Tudi takšni bodo, mon ami René, ki bodo težko sprejeli vaše odločitve.«

»Dobro! Očitno se nočeš pretvarjati, ampak mi želiš nekaj povedati.« Oba moža sta se tiho zasmejala, potem pa je starec nadaljeval. »Če povem po resnici, Antoine, bi te moral dati v kak upravni odbor. Ne morem se spomniti, da bi mi kdaj napačno svetoval.«

»Svetoval sem vam samo takrat, kadar ste me vprašali in če sem mislil, da razumem okoliščine. Nikoli o poslovnih pogajanjih, o katerih nimam pojma.«

»Samo ko je šlo za ljudi, kajne?«

»Recimo, da sem zaščitniški, René … Dovolite, da vam pomagam in vas posadim v invalidski voziček –«

»Ne, Antoine, nobenega vozička! Primi me pod roko in me odpelji na sestanek … Mimogrede, kaj si mislil, ko si rekel, da bodo tudi takšni, ki jim moja navodila ne bodo všeč? Saj bodo nagrajeni. Vsi bodo več kot zadovoljni.«

»Varnost ni isto kot aktivno sodelovanje, mon ami. Delavci bodo seveda hvaležni, vaši direktorji pa bodo morda čutili drugače. Odvzemate jim njihova področja moči in vpliva. Pazite se, René, nekaj na tej konferenci jih bo prav iz te skupine.«

Prostorna jedilnica jahte je bila kopija modne pariške restavracije, čeprav z nižjim stropom, presunljive stenske slike so prikazovale pogled na Seno, Slavolok zmage, Eifflov stolp in druga pariška prizorišča. Za okroglo mahagonijevo mizo je bilo pet stolov, štirje so bili zasedeni, peti pa je bil prazen. Na njih so sedeli štirje moški v strogih poslovnih oblekah in pred vsakim je bila steklenica vode Evian, poleg njih pa pepelniki in škatle cigaret Gauloises. Samo v dveh pepelnikih so bili ogorki, drugi so bili potisnjeni na stran.

Šibki starec je vstopil v sobo v spremstvu služabnika, ki mu je zvesto služil že osemindvajset let in so ga vsi poznali že s prejšnjih sestankov. Izmenjali so si pozdrave; stari ‚predsednik‘ se je spustil na srednji stol, njegov služabnik pa se je usedel za njim ob steno. Postopek so sprejeli, nihče ni ugovarjal, niti ni mogel, ker je bila to tradicija.

»Tu so torej vsi odvetniki. Mon avocat iz Pariza, ein Rechtsanwalt iz Berlina, mio avvocato iz Rima in seveda naš korporacijski pravnik iz Washingtona, D. C. Vesel sem, da vas spet vidim.« Sledili so pridušeni odzdravi, potem pa je starec nadaljeval. »Po vašem mlačnem sprejemu lahko vidim, da niste ravno navdušeni nad tem sestankom. To je škoda, ker se bodo moja navodila izvršila, če vam je to všeč ali ne.«

»Če dovolite, gospod Mouchistine,« je rekel odvetnik iz Nemčije, »vsi smo dobili vaša šifrirana navodila, ki so zdaj na varnem v naših sefih, in iskreno rečeno smo osupli! Ne gre samo za to, da nameravate prodati svoja podjetja in vso njihovo aktivo –«

»Od česar je seveda treba odvzeti izredno visoke vsote za vaše profesionalne storitve,« ga je odločno in naglo prekinil René Mouchistine.

»Zelo smo vam hvaležni za vašo radodarnost, René, toda skrbi nas to,« je rekel odvetnik iz Washingtona, »kar sledi. Nekatera tržišča bodo propadla, delnice bodo strmoglavile … Ljudje bodo postavljali vprašanja! Lahko bi prišlo do preiskav, ki bi ogrozile vse nas!«

»Nesmisel. Vi vsi ste samo izvrševali ukaze izmikajočega se Renéja Pierra Mouchistina, edinega lastnika mojih podjetij. Če bi ravnali drugače, bi vas odpustil. Gospodje, povejte vsaj enkrat resnico. Če boste govorili resnico, se vas ne more nihče dotakniti.«

»Toda monsignore,« je vzkliknil avvocato iz Italije, »premoženje prodajate močno pod tržno vrednostjo! S kakšnim namenom? Na vse strani pošiljate milijone in milijone dobrodelnim organizacijam, nepomembnežem, ki ne ločijo lire od nemške marke! Kaj ste, socialist, ki hoče izboljšati svet, medtem ko uničuje na tisoče tistih, ki so verjeli v vas, v nas?«

»Sploh ne. Vi vsi ste del nečesa, kar se je začelo leta, preden ste se rodili, vizije velikega padroneja, barona Matareseja.«

»Koga?« je vprašal francoski odvetnik.

»Nejasno se spomnim, da sem nekoč slišal to ime, mein Herr,« je rekel Nemec. »Toda ne pomeni mi ničesar.«

»In zakaj bi?« René Mouchistine se je čez ramo na kratko ozrl v svojega služabnika Antoina. »Vi ste samo pajčevine, ki se razpredajo od izvora, najel vas je izvor, da ste poskrbeli, da so postopki videti legitimni, ker ste bili vi legitimni. Pravite, da vračam milijone tistim, ki so izgubili igro – od kod pa mislite, da prihaja moje bogastvo? Postali smo pobesneli pohlepneži.«

»Tega ne morete narediti, Mouchistine!« je zavpil Američan in skočil na noge. »Odvlekli me bodo pred kongres!«

»In mene! Bundestag bo zahteval preiskavo!« je zaklical Rachtsanwalt iz Berlina.

»Ne mislim odgovarjati pred poslansko zbornico!« je zakričal Parižan.

»Poskrbel bom, da vas bodo prepričali naši družabniki v Palermu, « je zlovešče rekel človek iz Rima. »Videli boste, da v tem obstaja logika.«

»Zakaj ne poskusite sami? Ali se bojite starca?«

Italijan se je besno dvignil na noge, z roko je segel pod po meri sešit suknjič. Prišel je samo tako daleč. Tlesk! Pridušen samcat strel mu je raznesel obraz; izstrelil ga je služabnik Antoine. Rimski odvetnik se je zrušil in umazal parketna tla.

»Blazni ste!« je zavreščal Nemec. »Hotel vam je samo pokazati časopisni članek, v katerem več vaših podjetij povezujejo z mafijo, ker je res. Pošast ste!«

»Če to rečete vi, je to čista ironija, glede na Auschwitz in Dachau.«

»Takrat se še nisem rodil!«

»Berite zgodovino … Kaj pravite, Antoine?«

»Samoobramba, monsieur. Kot višji obveščevalec Sũreteja bom to zapisal v poročilo. Segel je po orožju.«

»Sranje!« je zavpil odvetnik iz Washingtona. »Zvabili ste nas v past, vi kurbin sin!«

»Pravzaprav ne. Hotel sem se samo prepričati, da boste izvršili moje ukaze.«

»Ne moremo! Za božjo voljo, ali ne razumete? To bi bil konec za vse nas –«

»Za enega zanesljivo, toda znebili se bomo trupla, riba za ribe v morskih globinah.«

»Res ste blazni!«