Prevod dela: MOONWALK     (prevedla: Petra Žigon)

Leto izdaje: 2011

V tem intimnem in pogosto ganljivem zapisu svojega javnega in zasebnega življenja se spominja otroštva, ki je bilo tako trdo kot radostno, a vedno mogočno. Michael in njegovi bratje so nastopali na amaterskih glasbenih predstavah in v neuglednih chicaških striptiz klubih, dokler niso Motownovi korporativni izdelovalci imidža Jackson 5 spremenili v svetovne superzvezde. Michael Jackson in Jackson 5 so skupaj prodali več kot dvesto milijonov albumov. Michael spregovori o srečnih dneh mladosti, polnih šal, o potovanjih z brati in na trenutke težavnih odnosih z družino. Odkrito spregovori o navdihu za glasbo, svojih čarobnih plesnih gibih in kompulzivni želji po ustvarjanju, ki so ga napravili za eno največjih zvezd v glasbeni industriji in legend svojega časa. Guinnessova knjiga rekordov priča, da je Thriller najbolje prodajan album vseh časov.

V MOONWALKU Michael spregovori o osebnih občutkih do nekaterih najbolj javnih prijateljev, kot so Diana Ross, Berry Gordy, Quincy Jones, Paul McCartney, Fred Astaire, Marlon Brando in Katharine Hepburn. Odkrito spregovori o pretresljivi izoliranosti, ki jo prinese slava, prvi ljubezni, plastičnih operacijah in svoji celostno izjemni karieri ter pogosto bizarnih in nepoštenih govoricah, ki so jo obkrožale.

Prikazana z redkimi fotografijami iz Jacksonovih družinskih albumov in Michaelovimi osebnimi fotografijami, pa tudi z risbo, ki jo je Michael narisal posebej za to knjigo, je MOONWALK nepozabno potovanje v samo srce in dušo modernega glasbenega genija.

Pogled v knjigo:

 NOVI UVOD V PRENOVLJENO IZDAJO 2009

Michael Jackson ni bil umetnik, ki ga srečamo enkrat na desetletje, generacijo ali v življenju. Bil je umetnik, ki pride le enkrat – in pika. Imel sem srečo, da sem ga spoznal, ko je imel devet let. Že tedaj je bilo na njem nekaj tako neverjetnega, da – odkrito povedano – nisem vedel, kaj si naj mislim o tem. Kako ima lahko ta otrok takšen vpliv name? Vpliv je bil namreč tako močan, da sem takoj potisnil na stran dvome o poslu z 'otroškimi izvajalci' in se potrudil ustvariti možnosti za Michaela in brate, ki bi spodbudilo in širilo njihov talent.

Že tedaj se je zavedal, da je poseben. Znal je peti in plesati kot kdorkoli drug – a hotel je biti boljši.

Spodbujala ga je želja po učenju; želel je preseči sam sebe, biti najboljši. Bil je vzoren učenec. Proučeval je legende in sam postal še večja. Dvignil je merila in jih potem PREKOSIL. Njegov talent in ustvarjalnost sta njega IN zabavno industrijo izstrelila v stratosfero.

Moonwalk je prva priložnost, ko je zgodbo povedal s svojimi besedami, pregledal svoje življenje, kako je takrat razmišljal in čutil o stvareh. Ta knjiga je edinstvena priložnost, da resnično spoznate Michaelovo genialnost in kako je otrok iz Garyja v Indiani naredil iz sebe eno največjih svetovnih zvezd.

Moonwalk razkriva veliko Michaelovega resničnega jaza, vendar morate brati med vrsticami, da bi res razumeli, za kaj je šlo pri njem. Moramo pa priznati, da je imel dve osebnosti. Kadar ni bil na odru, je bil sramežljiv, ljubezniv in malce otroški. A ko je pred kričečimi oboževalci stopil na oder, se je spremenil v drugo osebnost; v gospodarja, ki prevzame vse navzoče. Pri tem je za zmago ali poraz.

Bil je mojster ustvarjalnega pisanja, petja, produciranja, igranja in nastopanja, pa tudi mislec. In da bi se zavaroval, je ustvaril te mentalne mehanizme – osebnosti – na odru, za odrom, pri podpisovanju pogodb, poslovnih strategijah in samopromociji. Briljantno? Seveda! Genialno? Hudičevo res! Vse je uresničil. Njegove osebnosti so bile morda protislovne, a njegovo bistvo je bilo vedno popolno, dobro in ljubeče.

Ko so Michael in bratje, Jackie, Jermaine, Tito in Marlon, tistega julijskega dne leta 1968 prišli k meni na Motown v Detroitu na avdicijo, so nas prevzeli z izjemnim talentom. Nastop malega Michaela je močno presegal njegova mlada leta. Po tem, ko je odpel in odplesal kot Jackie Brown in Jackie Wilson, je skladbo Smokeyja Robinsona 'Who's Loving You' zapel z bolečino in strastjo človeka, ki je vse življenje živel z žalostjo in zlomljenim srcem . Sploh nisem mogel verjeti. Čeprav jo je Smokey sijajno odpel, je bil Michael še boljši. Smokeyju sem rekel: »Stari, mislim, da te je prekosil pri tej!« In Smokey je odvrnil: »Se strinjam.« Ko so jo Michael in bratje zapeli na Ed Sullivan Show, ni bilo dvoma, da se je z nama strinjal ves svet.

Preselil sem jih v Kalifornijo in postali so del Gordyjeve in Motownove družine. To so bili čudoviti časi – plavali smo, se šalili, igrali igre, vadili. Sestavil sem ekipo, ki je pisala skladbe, in skupaj smo se domislili štirih skladb zanje: I Want You Back, ABC, The Love You Save in l'll Be There. The Jackson 5 je bila edina skupina v zgodovini, ki je svoje začetne štiri skladbe postavila na prvo mesto lestvic. Bili smo navdušeni – še posebej Michael. Prestavili smo meje. Za Michaela je bil to navdih, da prestavi še vse druge. In jih tudi je.

Michael je z Diano Ross nastopil v filmu The Wiz, ki smo ga producirali, in na snemanju je spoznal legendarnega producenta Quincyja Jonesa. Njuno sodelovanje je obrodilo najbolje prodajan album vseh časov, Thriller, skupaj z Off the Wall in Bad.

Z letom 1983 se je zaključilo sodelovanje Jacksonovih z Motownom, ne glede na to pa so se fantje ponovno združili za nastop na televizijski oddaji Motown 25: Yesterday, Today, Forever. Po močnem in doživetem venčku njihovih skladb je Michael zavzel oder sam in odplesal del pop zgodovine. Od prvega udarca ritma Billie Jean in trenutka, ko je zalučal svoj klobuk v zrak, sem bil očaran. Ko pa je zaplesal še svoj ikonični moonwalk, sem bil pretresen. Bilo je magično. Dvignil se je v orbito … in ni več prišel nazaj.

Čeprav se je zaključilo veliko prezgodaj, je bilo Michaelovo življenje lepo. Seveda so bili tudi žalostni trenutki in nekatere vprašljive odločitve, a Michael Jackson je dosegel vse tisto, o čemer je sanjal. Že pri devetih letih je bila njegova strastna želja postati največji izvajalec na svetu. Pripravljen je bil trdo garati in narediti vse, da postane, kar je nedvomno postal – nesporen kralj popa po vsem svetu.

Kateri otrok ne bi dal vsega za to, da se mu izpolnijo najbolj divje otroške sanje? Michael je oboževal ves del tega – vsak trenutek na odru in vsak trenutek na vajah. Rad je ustvarjal vedno nove stvari, rad je dajal vse od sebe za glasbo in se razdajal oboževalcem.

Hočem reči, da je bil Michael fantastičen! Bil je glavni. Bolj ko razmišljam in govorim o Michaelu Jacksonu, močneje čutim, da kralj popa ni bil dovolj veličasten naziv zanj. Mislim, da je bil preprosto največji izvajalec, kar jih je kdaj živelo.

-      Berry Gordy - Ustanovitelj Motowna (2009)

 Prvo poglavje – Le otroci s sanjami

Vedno sem si želel imeti sposobnost pripovedovanja zgodb. Saj veste, takšnih, ki pridejo iz duše. Rad bi sedel ob ognju in s pripovedovanjem ljudi pripravil do tega, da si predstavljajo povedano, jočejo in se smejijo, in jih z nečim tako zavajajoče preprostim, kot so besede, čustveno popeljal kamorkoli želim. Rad bi pripovedoval reči, ki bi se dotaknile njihovih duš in jih spreminjale. Želel sem imeti ta talent. Samo predstavljajte si, kako so se počutili veliki pisatelji, ki so se zavedali, da imajo to moč. Včasih se mi zdi, da bi to lahko počel tudi jaz. To je nekaj, kar si želim razviti. Na neki način se pri pisanju pesmi uporablja iste veščine, ustvarja čustvene vzpone in padce, vendar je zgodba osnutek. Živo srebro. Zelo malo knjig je napisanih o pripovedovanju zgodb, o tem, kako pritegniti poslušalce, kako pridobiti skupino ljudi in jo zabavati. Brez kostumov, ličil, česarkoli, samo ti in tvoj glas in mogočna sposobnost, da jih poneseš nekam drugam, pretreseš njihova življenja, pa četudi le za nekaj trenutkov.

Ko začenjam pripovedovati svojo zgodbo, želim ponoviti tisto, kar navadno povem ljudem, ko me vprašajo o najzgodnejših dnevih z Jackson 5: tako mlad sem bil, ko smo se začeli ukvarjati z glasbo, da se večine stvari resnično ne spomnim. Glavnina ljudi ima privilegij, da začnejo kariero, ko so dovolj stari, da vedo, kaj počnejo in zakaj, vendar zame to seveda ni veljalo. Ti ljudje se spomnijo vsega, kar se jim je zgodilo, jaz pa sem imel tedaj komaj pet let. Ko si otrok šovbiznisa, nisi dovolj zrel, da bi lahko razumel večino stvari, ki se dogajajo okrog tebe. Številne odločitve o tvojem življenju sprejmejo drugi, ko tebe niti ni zraven. To je tisto, česar se spomnim, poleg prepevanja na ves glas, plesanja z iskrenim veseljem in preveč trdega dela za otroka. Seveda se številnih podrobnosti tudi sploh ne spomnim. Zavedam pa se obdobja, ko sem imel komaj osem ali devet let, ko smo z Jackson 5 res začeli uspevati.

Rodil sem se v Garyju v Indiani, na pozno poletno noč leta 1958, kot sedmi od devetih otrok. Moj oče, Joe Jackson, je bil rojen v Arkansasu, leta 1949 se je poročil z mojo mamo, Katherine Scruse, katere predniki so prišli iz Alabame. Sestra Maureen se je rodila le leto dni za tem in imela je težko nalogo, saj je bila najstarejša. Sledili so ji Jackie, Tito, Jermaine, La Toya in Marlon. Randy in Janet sta se rodila za mano.

Del mojih najzgodnejših spominov je očetova služba v jeklarni. Bilo je težko, duhamornodelo, in da bi pobegnil od njega, se je ukvarjal z glasbo. Hkrati je mama delala v veleblagovnici. Zaradi očeta in ljubezni, ki jo je do glasbe čutila tudi ona, je je bila naša hiša vedno polna. Oče in njegov brat sta imela skupino, imenovano The Falcons, lokalno r&b skupino, v kateri sta igrala kitaro. Izvajali so najbolj znane rock'n'roll in blues skladbe Chucka Berryja, Little Richarda, Otisa Reddinga itd. Vse te zvrsti so bile izvrstne in vsaka izmed njih je vplivala na Joeja in nas, čeprav smo bili tedaj še premladi, da bi se tega zavedali. The Falcons so vadili v naši dnevni sobi v Garyju, tako da sem odraščal ob r&b-ju. Ker nas je bilo devet otrok, očetov brat pa jih je imel osem, smo predstavljali ogromno družino. Z glasbo smo se ukvarjali za zabavo in ti časi so nam pomagali, da smo ostali skupaj in očeta pa na neki način spodbujali, da je bil predan družini. The Jackson 5 so nastali iz te tradicije (pozneje smo postali The Jacksons) in prav zaradi tega učenja in glasbene tradicije sem stopil na svojo pot in ustvaril svojevrsten zvok.

Otroštva se večinoma spominjam kot delavnega, čeprav sem že v izhodišču zelo rad pel. V ta posel me niso prisilili starši, željni odra, tako kot se je to zgodilo Judy Garland. To sem počel, ker sem v tem užival in ker je bilo zame tako naravno kot dihanje. To sem počel, ker sem bil za to poklican, a ne od staršev ali družine, pač pa od lastnih notranjih vzgibov v glasbenem svetu.

A naj pojasnim; bili so tudi časi, ko sem prišel domov in sem imel čas le za to, da odložim knjige in se pripravim za v studio. Ko sem prišel tja, sem pel pozno v noč, vse dokler ni bila ura veliko poznejša od tiste, ko bi moral spati. Čez cesto od Motownovega studia je bil park in spominjam se, da sem opazoval otroke, ki so se igrali tam. Kar strmel sem vanje in se čudil – nisem si mogel predstavljati tolikšne prostosti, tako brezskrbnega življenja – in bolj kot karkoli drugega na svetu sem si želel takšne svobode, da bi lahko odkorakal tja in živel kot oni. V mojem otroštvu so torej vendarle bili prisotni tudi žalostni trenutki. To velja za vsako otroško zvezdo. Elizabeth Taylor mi je povedala, da je čutila enako. Ko si mlad in delaš, se ti zdi svet obupno nepravičen. Niso me prisilili, da sem bil mali Michael, glavni pevec – to sem počel in oboževal –, vendar je bilo to zelo naporno delo. Če smo denimo snemali album, smo takoj po šoli odšli v studio in včasih sem dobil prigrizek, drugič pa pač ni bilo časa zanj. Izmučen sem prišel domov in ura je bila enajst zvečer ali polnoč.

Zato se lahko zelo dobro poistovetim z vsakomer, ki je delal že v otroštvu. Vem, kako so se ti posamezniki borili, vem, kaj vse so žrtvovali. In prav tako vem, česa so se naučili. Jaz sem se naučil, da bolj ko odraščaš, bolj kljubuješ. Po tej plati se počutim starega. Res se počutim kot stara duša; kot nekdo, ki je veliko videl in izkusil. Zaradi vseh oddelanih let je težko verjeti, da jih štejem komaj devetindvajset in da sem v industriji že štiriindvajset let. Včasih, ko me ljudje tako odobravajoče trepljajo po ramenih, se mi zdi, da bi moral biti blizu konca življenja, na pragu osemdesetih let. To se zgodi, če začneš tako mlad.

Ko sem prvič nastopil z brati, smo bili poznani kot The Jacksons. Nato smo postali The Jackson 5. Šele pozneje, ko smo zapustili Motown, smo povrnili ime The Jacksons.

Vsak izmed mojih albumov ali albumov skupine je bil posvečen naši materi Katherine Jackson, vse odkar smo vzeli kariero v svoje roke in začeli ustvarjati lastno glasbo. Moj prvi spomin nanjo je, ko me je držala v naročju in prepevala pesmi, kot sta You Are My Sunshine in Cotton Fields. Tudi sicer je pogosto prepevala meni, bratom in sestram. Čeprav je nekaj časa živela v Indiani, je mama odraščala v Alabami in v tistem delu dežele je bilo za temnopolte ljudi ravno tako običajno, da so odraščali s kantri in vestern glasbo, kot to, da so v cerkvi peli duhovne pesmi. Še danes ima rada Willieja Nelsona. Imela je lep glas in najbrž sem prav od nje podedoval to sposobnost – in seveda od Boga. Mama je igrala klarinet in klavir in oboje učila igrati mojo najstarejšo sestro Maureen, ki jo kličemo Rebbie, pa tudi starejšo sestro La Toyo. Mama je vse od mladih let vedela, da glasbe kljub svoji ljubezni do njene bo nikdar izvajala v javnosti. Ne ker ne bi imela talenta, pač pa, ker je bila v otroštvu pohabljena zaradi otroške paralize. Bolezen je prebolela, a ne brez trajnega šepanja.