Prevod dela: THE PROMISE IN A KISS      (prevedla: Neža Kralj)

Leto izdaje: 2011

Ko se Helena sprehaja v mesečini po samostanskem dvorišču, ji pred noge pade čeden moški. Čeprav ve, da je prišel na ljubezenski zmenek, zamolči njegovo navzočnost pred nunami. Za molk jo tujec nagradi s čarobnim in nepozabnim poljubom. Toda Helena ne ve, da je divji Anglež Sebastian Cynster, vojvoda St. Ives, ter da ji je drzni in nevarni plemič usojen.

Čez sedem let Sebastian opazi Heleno na drugi strani plesne dvorane. Dedinja blesti v londonski družbi s svojo pametjo in lepoto in marsikateri samski moški si jo želi za ženo. Helena pa si ne išče le moža, ampak enakovrednega družabnika, ki bo lahko izpolnil obljubo čudovitega in nikoli pozabljenega poljuba.

Pogled v knjigo:

19. december 1776

Samostan Marijinih šolskih sester, Pariz Polnoč je prišla in minila. Helena je zaslišala cingljanje malega zvona, ko je postala na pragu samostanske bolnišnice. Odbilo je  tretjo uro. Ariele, njena mlajša sestrica, je končno globoko zaspala.

Njena vročina je popustila. Zdaj bo varna v oskrbi sestre Artemis. Helena si je oddahnila in se pomirjena odpravila po križnem hodniku proti dekliškemu domu.

Zavila se je v volneni šal in stopila iz sence bolnišničnega krila. Njene lesene cokle so tiho trkale po kamnitih tlakovcih, ko je stopala čez samostansko dvorišče z vrtovi. Noč je bila jasna in ledeno mrzla. Helena je bila oblečena samo v spalno srajco in haljo. Sredi noči jo je zbudila bolniška sestra, da bi pomagala streči Ariele. Čeprav je vedela, da bi se morala hitro vrniti na toplo, saj je šal ni dovolj grel, je počasi stopala po vrtovih in uživala v mesečini samostana, kjer je preživela večino zadnjih devetih let.

Kmalu, takoj ko si bo Ariele dovolj opomogla za pot, bo za vedno zapustila ustanovo. Pred tremi meseci je dopolnila šestnajsto leto. Obetala se ji je lepa prihodnost. Po vstopu v visoko družbo se bo poročila s premožnim plemičem. Kakor je bilo običajno za njen družbeni položaj, bo šlo za dogovorjeno poroko. Grofici d'Lisle z obsežnimi posestvi v pokrajini Camargue, ki je v sorodu z vplivnimi de Mordauntovimi, pač ne bo manjkalo snubcev.

Veje velikanske lipe so metale globoko senco na pot. Šla je pod njimi in spet stopila v srebrno mesečino. Ustavila se je in se ozrla v neskončno nebo. Vpijala je mir. Samostan je bil pred božičem skoraj prazen. Hčere premožnih veljakov so že odpotovale domov za praznike. Tu sta ostali le zaradi Arielinih šibkih pljuč. Helena ni hotela oditi sama. Želela je počakati, da sestra ozdravi in jo spremlja na poti. Ariele se bo skupaj z večino gojenk vrnila v samostan februarja, ko se bo spet začel pouk. Do takrat pa …

Mir je legel na grme, ki so se srebrno lesketali v jasni mesečini. Na nebu so migotale zvezde kot diamanti na žametnem prtu.

Pogled na kamnit križni hodnik ji je bil dobro znan in jo je pomiril.

Ni vedela, kaj jo čaka zunaj samostanskih zidov. Globoko je vdihnila in pozabila na mraz. Uživala je v zadnjih dneh sladkega deklištva. V zadnjih dneh svobode.

V noči je zašumelo suho listje. Ozrla se je najprej v levo, kjer je rasla stara grčava plezalka zraven visoke stene dekliškega doma.

Zid se je skrival v globoki temi. Napenjala je oči, da bi kaj videla. Kljub pozni uri se ni bala. Samostan je bil strogo varovan.

Ravno zato je toliko plemiških družin pošiljalo sem svoje hčere.

Zaslišala je zamolkel udarec in še enega. Sledilo je več topih zvokov, ko je nekdo zdrsnil in zgrmel z visokega obzidja. Zgrešil je streho samostanskega dvorišča in padel pred njene noge.

Helena se je zastrmela vanj. Niti pomislila ni, da bi zakričala.

Sicer pa, zakaj bi kričala? Moški, ki je bil izjemno visok in plečat, je bil nedvomno plemenitega rodu. Celo v nezanesljivi mesečini je lahko opazila njegovo svileno suknjo in dragoceni kamen v čipki okrog vratu. Še večji kamen se mu je zalesketal na roki, ko jo je počasi dvignil in si popravil lase, ki so se mu izmuznili iz kite in zakrili izklesane poteze.

Obležal je, kakor je padel. Napol se je naslanjal na komolce in razkazoval široke prsi. Imel je ozke boke, dolge noge in močna stegna, ki so se napenjala v satenastih hlačah do kolen. Bil je visok in vitek. Tudi njegova stopala v črnih čevljih z zlatimi zaponkami so bila velika. Pet ni nosil, saj mu očitno ni bilo treba poudarjati svoje višine.

Čeprav je pristal na kamniti potki, mu je uspelo ublažiti padec.

Prepričana je bila, da je staknil samo nekaj modric in nič hujšega. Ni bilo videti, da bi ga kaj bolelo. Zdel se ji je jezen in razočaran, a tudi previden.

Pozorno jo je opazoval. Gotovo je komaj čakal, da zakriči.

Potem se bo načakal, saj se ga še ni nagledala.

Sebastianu se je zdelo, kot da bi se znašel v pravljici. Padel je pred noge začarane princese. Ona je bila kriva za njegov padec.

Ko je iskal oprijem za nogo, se je ozrl navzdol. Takrat je stopila iz sence in dvignila obraz v mesečini. Pogled nanjo ga je tako zamotil, da mu je zdrsnilo.

Med padcem se mu je odpela suknja. Pobrskal je med gubami zavihanega oblačila in v žepu otipal uhan, po katerega je prišel.

Družinsko bodalo Fabiena de Mordaunta je bilo tako rekoč njegovo.

Še ena nora stava in predrzni podvig ter nova zmaga.

Za nameček pa je doživel še nepričakovano srečanje.

V njem se je prebudil nagon, ki je doslej trdno spal. Prepoznal je trenutek in priložnost. Čeprav je bila po njegovem trdnem prepričanju mlada dama še dekle, ga je mirno gledala z izrazom, ki je pričal o njenem visokem rodu močneje od nežne čipke na ovratniku spodobne spalne srajce. Gotovo je bila ena od plemenitih gojenk, ki je ostala v samostanu kljub praznikom.

Počasi in lahkotno je vstal. »Mille pardons, mademoiselle.*«

Dvignila je tanko, temno usločeno obrv. Njene polne in precej široke ustnice so se rahlo sprostile. Razpuščeni lasje so ji v kodrih padali čez rame in se črno lesketali v mesečini.

»Nisem vas hotel prestrašiti.«

Ni se mu zdela prestrašena. Videti je bila izjemno samozavestna in se je vedla kot prava princesa. Opazil je, da se celo rahlo zabava. Počasi se je vzravnal do polne velikosti. Bila je majhna in mu ni segala niti do brade.

Ozrla se je kvišku. Mesečina ji je osvetlila obraz. V njenih velikih, rahlo priprtih svetlih očeh ni bilo niti kančka zaskrbljenosti.

Dolge trepalnice so ji metale sence na lica. Imela je raven, aristokratski nos. Njene poteze so pričale o plemenitem rojstvu in položaju.

Gledala ga je z mirnim pričakovanjem. Verjetno bi se moral predstaviti.

»Diable! Le fou –**«

Sunkovito se je obrnil. Nočni mir so zmotili glasni kriki in klici. V enem kraku križnega hodnika so zasvetile bakle.

Umaknil se je s potke in se potuhnil za večji grm. Princeska ga je še vedno videla, vendar ga hrupna množica, ki se je valila po stezici, ni mogla opaziti. Takoj bi jim ga lahko pokazala in mu jih spravila na vrat.

Helena je opazovala krdelo nun, ki so se jima bližale z vihrajočimi oblekami. Z njimi sta tekla dva vrtnarja z vilami.

Opazili so jo.

»Gospodična, ste ga videli?« Sestra Agatha se je sunkovito ustavila na koncu križnega hodnika.

»Ste videli moškega?« je zadihano vprašala sestra prednica in komaj ohranila svoje dostojanstvo. »Grof de Vichesse nas je posvaril pred blaznežem, ki se želi srečati z gospodično Marchand. To neumno dekle!« Celo v temi je Helena videla, kako se materi prednici divje bliskajo oči. »Moški je bil tukaj! Prepričana sem! Gotovo je splezal čez zid. Ali je šel mimo vas? Ste ga opazili?«

Helena je široko razpirala oči in se ozrla na desno – stran od skritega neznanca v grmovju. Pogledala je proti glavnemu vhodu in dvignila roko.

»Vrata! Hitro! Če pohitimo, ga bomo ujeli!«

Skupina je planila po križnem hodniku in se zapodila v bližnje vrtove. Razpršili so se in vpili ter divje preiskovali okolico privoza kot bi iskali pravega blazneža, ne pa resničnega moškega, ki ji je padel pred noge.

Tišina se je vrnila. Vik in krik sta utonila v noč. Helena se je zavila v šal in prekrižala roke. Ko se je obrnila, je neznani gospod že stopil iz sence.

»Hvala, gospodična. Seveda lahko vidite, da nisem blaznež.«

Njegov globoki glas in uglajeni jezik sta jo pomirila bolj od besed. Ozrla se je k zidu, s katerega je padel. Collette Marchand je odšla iz samostana pred letom dni, vendar so jo njeni besni sorodniki pripeljali nazaj na varno pred dvema dnevoma. Tu bi morala počakati svojega brata, da jo odpelje na podeželje. Collette naj bi, sodeč po govoricah, povzročila veliko zgražanja v pariških salonih. Helena je ošinila moškega, ki je stal v bližini.

»Kakšne vrste človek pa potem ste?«

Njegove dolge in nekoliko tanke ustnice so bile neverjetno zgovorne, ko se je ustavil pred njo. »Anglež.«

Tega mu ne bi nikoli pripisala. Francoščino je govoril brez naglasa.

Toda zdaj ji je bilo marsikaj jasno. Slišala je, da so Angleži po navadi veliki in precej divji celo po sproščenih pariških merilih.

Še nikoli ni srečala Angleža.

Sebastian ji je lahko bral misli z obraza in iz pretresljivo lepih svetlih oči. V mesečini ni mogel določiti, ali so modre, sive ali zelene. Obžaloval je, ker ni mogel ostati in ugotoviti njihove barve. Dvignil je roko in jo s prstom pobožal po licu. »Gospodična, še enkrat najlepša hvala.«

Napel se je in se hotel umakniti. Čeprav bi moral oditi, se je obotavljal.

V temi se je nekaj zalesketalo. Ozrl se je kvišku. Tik za njo je z ene od vej na lipi visela omela.

Bližal se je božični čas.

Ozrla se je kvišku in sledila njegovemu pogledu. Zamišljeno je ošinila visečo omelo. Povesila je pogled ter se zazrla v njegove oči in ustnice.

Njen obraz je bil podoben obličju francoske madone. Videti je bila še bolj živahna in živa od prikupnih Parižank. Sebastian ni še nikoli občutil tako silovite prvinske privlačnosti. Sklonil je glavo.

Počasi se ji je približal. Dal ji je dovolj časa, da bi se lahko umaknila.

Ni se mu izmaknila. Dvignila je glavo.

Njegove ustnice so se dotaknile njenih in se sklenile v najčistejši poljub v njegovem življenju. Začutil je drget njenih ustnic pod svojimi. Globoko v sebi se je zavedel njene nedolžnosti.

S poljubom se ji je želel le zahvaliti. Samo toliko si je dovolil pokazati.

Dvignil je glavo, vendar se ni odmaknil. Ni se mogel odlepiti od nje. Spogledala sta se. Njuni sapi sta se pomešali.

Spet je sklonil glavo.

Zdaj je ona poljubila njega. Njen dotik je bil rahel, topel in previden. Čeprav se je je želel polastiti, se je zadržal in sprejel njen nedolžni poljub. Vrnil ji je v enaki meri in nič več. Šlo je samo za izmenjavo in obljubo, čeprav je vedel, da se ne bo nikoli uresničila. Prepričan je bil, da se tega zaveda tudi ona.

Komaj se je premagal in jo nehal poljubljati. V glavi se mu je rahlo vrtelo. Čutil je njeno toplino, čeprav se je ni dotikal. Stopil je nazaj, se ozrl kvišku in zajel sapo.

S pogledom je ošinil omelo. Nagonsko je iztegnil roko in odtrgal tanko vitico. Ko je začutil vejico med prsti, se je spet zavedel stvarnosti in sedanjosti.

Stopil je še korak nazaj in se spogledal z njo. Pomahal ji je z vejico in sklonil glavo. »Joyeux Noël.*«

Umikal se je nazaj, se ozrl proti glavnemu vhodu, in potem k zidu, čez katerega je splezal.

»Pojdite raje tja.«

Kri ji je razbijala v ušesih in čutila je omotico, ko ga je ustavila in pokazala v nasprotno smer. »Ko pridete do obzidja, se odpravite stran od samostana. Zagledali boste lesena vrata. Ne vem, če so odklenjena …« Skomignila je z rameni. »Skoznje se dekleta izmuznejo iz samostana. Vodijo na cesto.«

Anglež jo je pogledal. Premeril jo je in spet pokimal. Z roko je segel v žep in spravil vejico omele v hlače. Strmel je vanjo in rekel: »Au revoir, mademoiselle.«

Obrnil se je in izginil v temo.

V manj kot minuti ga ni več videla ali slišala. Še tesneje se je zavila v šal. Zajela je sapo in jo zadržala. Skušala je ohraniti čarobnost, ki jo je obdajala, nato se je odločno odpravila naprej.

Kot bi stopila iz sanj, jo je nenadoma spreletel mraz, ki ga do zdaj ni čutila. Zadrgetala je in začela stopati hitreje. Dvignila je roko. Nežno in začudeno se je dotaknila svojih ustnic. Še vedno je čutila njegovo toplino in dotik.

Kdo je bil? Žal ji je bilo, ker ni bila dovolj drzna in ga vprašala po imenu. Toda morda je bilo bolje, da ni izvedela. Njuno srečanje ni bilo usodno, čeprav je čutila obljubo v njegovem poljubu.

Kaj je sploh iskal v samostanu? Zjutraj ji bo Collette že povedala, zakaj je prišel. Toda da bi bil blaznež?