Robert Ludlum Rokopis Petra Chancellorja Anu Elara - spletna knjigarna


Pregled po Avtorjih
Knjige v tej kategoriji:




Nahajate se v kategoriji: / Kriminalka
Robert Ludlum Rokopis Petra Chancellorja

Robert Ludlum Rokopis Petra Chancellorja
Večja slika Večja slika


Prevod dela: THE CANCELLOR MANUSCRIPT    (Prevedla: Miriam Drev)

Leto izdaje: 2011

Ključno vlogo v tem napetem romanu odigra Inver Brass – skupina elitnih intelektualcev na visokih položajih, ki v Hooverjevi neetični uporabi datotek pomembnih osebnosti, polnih škandaloznih podatkov, vidi strahotno nevarnost za obstoj države. Sklenejo ga ubiti – tiho, učinkovito, brez neželenih sledov. Načrt teče kot po maslu, dokler Peter Chancellor, pisec uspešnih političnih trilerjev, ne naleti na podatke, ob katerih so njegove prejšnje knjige videti kot neškodljive pravljice. Chancellor in Inver Brass se zapleteta v smrtonosno dirko, ki se v spirali poglabljajočega se nasilja in terorja razširi po vsem svetu ter se nazadnje osredotoči na odločilen spopad, v katerem washingtonska obveščevalna služba razpade na koščke – od katastrofe pa ostane zgolj en dokument, vsebujoč jasen dokaz o krivcu.

 

 


Pogled v knjigo:

 

3. junij 1968

Temnolas moški je strmel v zid pred seboj. Njegov stol, kot tudi drugo pohištvo, je bilo na pogled lepo, vendar ni bilo name­njeno udobju. Izdelano je bilo v zgodnjeameriškem, a po duhu špartanskem slogu, kot da je strogo okolje ravno pravšnje za ljudi, zatopljene v misli o strah vzbujajoči priložnosti, ki jim bo dana s sprejemom pri prebivalcu notranje pisarne.

Moški je bil pri koncu dvajsetih let, oglatega obraza ostrih po­tez, izrazitih in odločno začrtanih, kakor da bi jih izrezbaril moj­ster, ki se bolj posveča podrobnostim kot celoti. Obraz, ki je iz­dajal razdvojenost, zanimiv, vendar negotov. Imel je pozornost vzbujajoče, globoko vsajene in izrazito svetlo modre oči, odkrit in zvedav pogled. V tem trenutku so bile podobne očem modro­oke živali, oprezne in preplašene, ki se budno ozira v vse smeri.

Mladi moški, ki se mu je tako na obrazu kot po drži poznalo, da je nesproščen, se je pisal Peter Chancellor. Gledal je jezno.

Še nekdo je bil v prednji pisarni: priletna tajnica vedno sti­snjenih tankih, brezbarvnih ustnic in sivih las, ki si jih je gladko počesala in zvila v vozel, da so spominjali na zbledelo laneno če­lado. Bila je pretorijanska straža, pes čuvaj, ki je ščitil svetišče moža onkraj hrastovih vrat za njeno pisalno mizo.

Chancellor je pogledal na uro. Tajnica ga je karajoče ošinila z očmi. Nestrpnost je bila v tej pisarni nekaj nedopustnega; že sam sprejem je bil vendar posebna čast!

Ura je bila tri četrt na šest; vse druge pisarne so že zaprli. Park Forest, univerzitetno mestece na Srednjem zahodu, se je pripravljalo na nov poznopomladanski večer, v drugačnih okoliščinah spodobno veseljačenje je bilo zaradi bližajočih se diplom v razmahu.

Park Forest se je skušal izogniti nemiru, ki je zajel študentska naselja. Ostal je mirna sipina sredi razburkanih voda. Kot otok, premožen, pomirjen s seboj, brez kakšnih bistvenih nasprotij. In brez sijaja.

Pravili so, da je moža za hrastovimi vrati v Park Forest privedlo prav to pomanjkanje vsakršnega zanimanja za zunanje zadeve. Is­kal je nemoteno bivanje, če ne celo anonimnost, česar si seveda ne moreš nikoli zagotoviti. Munro St. Claire je bil državni podsekre­tar pod Rooseveltom in Trumanom, izredni veleposlanik pod Eisenhowerjem, Kennedyjem in Johnsonom. Z najvišjimi poobla­stili v rokah je prepotoval svet ter na ogrožena področja prinašal predsednikovo skrb in lastno znanje. Da je izvolil kot gostujoč vladni profesor prebiti spomladanski semester v Park Forestu – medtem je urejal podatke, ki naj bi bili podlaga njegovim spomi­nom -, je za univerzitetni odbor ter premožne, vendar neznatne univerze pomenilo pravi pretres. Pogoltnili so nejevero in se po­trudili, da je bila St. Claim zajamčena samota, kakršne v Cam­bridgeu, New Havnu ali Berkeleyju ne bi bil nikoli deležen.

Tako se je širil glas.

Peter je razmišljal o zanimivostih iz St. Clairove zgodbe, da bi se v mislih odvrnil od svoje. Toda ni mu povsem uspelo. Sam se je namreč prav zdaj znašel v zagati, da bi si hujšo težko zamislil. Šti­riindvajset mesecev izgubljenih, vrženih v akademsko pozabo. Dve leti njegovega življenja!

Njegovo doktorsko tezo je častni odbor Park Foresta zavrnil z osmimi glasovi proti enemu. Osamljeni glas je bil kajpada glas njegovega svetovalca in tako brez vpliva na druge. Chancellorja so obtožili, da je površen, da samovoljno omalovažuje zgodovinska dejstva, da je malomaren pri raziskavah in nazadnje, da je name­sto preverjenih podatkov neodgovorno vstavljal izmišljotine. Ni bilo niti najmanjšega dvoma. Chancellorju je spodletelo; do pri­ziva ni prišlo, zakaj polom je bil popoln.

Iz zanosnih višav se je pogreznil v globoko potrtost. Pred še­stimi tedni so pri reviji Foreign Service na georgetownski univerzi privolili v objavo štirinajstih izvlečkov iz njegove teze. To je po­menilo okroglih trideset strani. Zadevo je izpeljal njegov sveto­valec, ki je izvod poslal svojim izobraženim prijateljem v George­town, ti pa so menili, da je njegovo delo poučno in hkrati srhljivo. Revija, ki je med svoje bralce štela najvplivnejše ljudi v deželi, se je lahko kosala s Foreing Affairs. Posledice bodo neizbežne; go­tovo se mu obeta kakšna ponudba.

Toda uredniki pri reviji so mu postavili pogoj: zaradi narave doktorske teze je ne morejo objaviti, dokler ne bo odobrena. Brez odobritve ne bo objave.

Zdaj je bilo seveda izključeno, da bi sploh kaj natisnili.

Teza je bila naslovljena ‚Izvori svetovnega spopada‘. Spopad je bila druga svetovna vojna, izvori pa njegova zamisel o tem, kako je prišlo do navzkrižij med ljudmi in silami v katastrofalnih letih med 1926 in 1939. Nič ni zaleglo, da je zgodovinskemu oddelku častnega univerzitetnega odbora poskušal pojasniti, da teza ni zakonit dokument, temveč interpretacijska analiza. Zagrešil je smrtni greh: zgodovinskim osebam je pripisal izmišljene dialoge. Tega mu akademski cvet Park Foresta ni bil pripravljen odpustiti.

Vendar se je Chancellor zavedal, da je bil v očeh odbora kriv še resnejšega spodrsljaja. Tezo je napisal z ogorčenjem in v čustvenem zanosu, za jezo in čustva pa v doktorskih disertacijah ni prostora. Njegova podmena, da so finančni mogočniki pasivno stali ob strani, medtem ko je tolpa psihopatov oblikovala po­stweimarsko Nemčijo, je bila smešna. Smešna in bržkone na­pačna. Multinacionalne delniške družbe kar niso mogle dovolj hitro pitati nacističnega volčjega krdela; močnejše ko je posta­jalo, večji so bili apetiti tržišča.

Cilje in metode nemškega volčjega krdela so spretno prikrili pod krinko koristi razvijajočega se gospodarstva. Vraga prikrili! Sprijaznili so se z njimi in jih naposled sprejeli, tako kot so spre­jeli naglo rastoče črte na tabelah, ki so kazale vzpone in padce v proizvodnji. Finančniki so dali z nacizmom okuženi Nemčiji po­trdilo, da je po gospodarski plati popolnoma zdrava. Med orjaki mednarodnega finančništva, ki so pitali wehrmachtovskega orla, je bila kopica najbolj uglednih imen ameriške industrije.

Tu je tičala ost. Korporacij ni smel javno razkrinkati, kajti nje­govi dokazi niso bili dokončni. Ljudje, ki so mu dali podatke in ga napotili k novim virom, niso dovolili, da bi jih imenoval. Bili so prestrašeni, utrujeni starci, ki so živeli od državnih in družbe­nih pokojnin. Niso hoteli tvegati, da bi bili ob darežljivost svojih dobrotnikov. Če bi Chancellor objavil njihove zasebne razgo­vore, bi jih zanikali.

Pa vendar ni bilo tako preprosto. Šlo je za resnične dogodke. Nihče dotlej jih še ni objavil in Petru je veliko pomenilo, da to stori. Res ni nameraval ugonobiti starcev, ki so samo izvrševali njim nerazumljivo politiko, zasnovano pri drugih; in ti drugi so bili tako visoko na lestvicah delniških družb, da so se komajda kdaj srečali z njimi. Vendar bi bilo zgrešeno zapirati oči pred ne­dokumentiranimi zgodovinskimi dejstvi.

Tako se je Chancellor sprijaznil z edino možno rešitvijo: spre­menil je imena velikanov delniških družb, a tako, da o njihovi identiteti ni bilo dvoma. Prepoznal bi jih vsak, ki prebira časo­pise.

To je bila njegova neodpustljiva napaka. Sprožil je vprašanja, ki jih je malo kdo priznal za utemeljena. Kadar so korporacije ali nji­hovi skladi delili darove, so bili univerzi Park Forest vedno naklo­njeni; to ni bila nevarna univerza. Čemu naj bi se zaradi naloge enega samega kandidata za doktorat ta položaj zamajal – pa če­prav le rahlo?

Kristus! Dve leti! Seveda mu preostane še nekaj možnosti. Lahko bi prestopil na kakšno drugo univerzo in ‚Izvore‘ po­novno predložil. Toda kaj potem? Je sploh vredno? Da bi se soočil z zavrnitvijo v drugi obliki? S takšno, ki preži v sencah nje­govih lastnih dvomov? Peter je bil namreč odkrit s seboj. Dela, ki ga je napisal, ni imel za nekaj edinstvenega ali sijajnega. Odkril je le obdobje iz nedavne preteklosti, ob katerem je v njem zaradi podobnosti s sedanjostjo zaplala jeza. Nič se ni spremenilo; laži izpred štiridesetih let so bile še vedno žive. Ampak on noče od­stopiti; ne bo odstopil. Povedati hoče. Se bo že našel način.

Vsekakor pa ogorčenje ne more biti zadostno nadomestilo za kakovostne raziskave. Skrb za ljudi, ki so mu dali podatke, je slaba zamena za resnično poizvedbo. Peter je nerad priznal ute­meljenost načel univerzitetnega odbora. Kot učenjak ni ne tič ne miš; pol pove po resnici in pol si izmisli.

Dve leti! Vrženi v nič!

Tajničin telefon ni pozvonil, temveč zabrnel. Ob brnenju se je Chancellor spomnil govoric o posebnih zvezah, ki so bile nape­ljane, da bi iz Washingtona lahko ob kateremkoli času, podnevi ali ponoči, navezali stik z Munrom St. Clairom. Kot so pravili ljudje, je St. Claire edino pri teh napeljavah odstopil od zahteve, naj ga pustijo pri miru.

»Da, gospod ambasador,« je rekla tajnica, »poslala ga bom noter … Prav. Če me potrebujete, lahko ostanem.« Očitno ni bila potrebna, kar je, kot se je zazdelo Petru, ni ravno osrečilo. Pretorijanska straža je bila odpuščena. »Dogovorili ste se, da pridete ob pol sedmih na dekanov sprejem,« je nadaljevala. Sledil je kratek premor; nato je ženska odvrnila: »Da, gospod. Telefoni­rala bom, da se opravičujete. Lahko noč, gospod St. Claire.«

Ozrla se je k Chancellorju. »Zdaj lahko vstopite,« je rekla in ga vprašujoče pogledala.

»Hvala.« Peter se je dvignil z neudobnega stola z ravnim na­slonjalom. »Tudi sam ne vem, zakaj sem tu,« je dejal.

V pisarni, opaženi s hrastovino in z okni kot pri katedrali, je Munro St. Claire vstal izza starinske mize, ki mu je služila za pi­salno mizo. Star je, je pomislil Chancellor in pristopil, da bi mo­škemu segel v desnico, ki mu jo je pomolil čez mizo.

Dosti starejši je bil, kot je bil videti od daleč, ko je s trdnim ko­rakom stopal skozi univerzitetno naselje. Tu, v njegovi pisarni, pa se mu je zdelo, kot da se njegovo suho telo z orlovsko glavo in obledelimi svetlimi lasmi le s težavo drži pokonci. Toda stal je vzravnano, kot da ne priznava slabosti. Imel je velike oči nedolo­čljive barve, ki so izžarevale umirjenost in smisel za humor. Nje­gove tanke ustnice za negovanimi belimi brki so bile razpotegnjene v nasmešek.

»Kar naprej, kar naprej, gospod Chancellor. Veseli me, da vas spet vidim.«

»Mislim, da se še nisva srečala.«

»Prav imate. Nikar ne pustite, da jo tako poceni odnesem,« se je zasmejal St. Claire in pomignil na stol ob mizi.

»Nisem vam hotel ugovarjati, samo …« Chancellor je utih­nil, ker je spoznal, da bi vse, kar bi rekel, izzvenelo neumno. Se­del je.

»Zakaj ne?« se je pozanimal St. Claire. »V primerjavi s tem, kar ste storili vojski sodobnih učenjakov, je prava malenkost, če ugovarjate meni.«

»Kako, prosim?«

»Vaša disertacija. Prebral sem jo.«

»Počaščen sem.«

»Name je naredila velik vtis.«

»Hvala, gospod. Na druge ni.«

»Da, to je razumljivo. Slišal sem, da jo je častni odbor zavrnil.«

»Res je.«

»Presneta sramota. Dosti trdega dela je bilo vloženega vanjo. In tudi nekaj nadvse izvirnih misli.«

Kdo ste, Peter Chancellor? Si sploh predstavljate, kaj ste storili? Pozabljeni možje so izkopali svoje spomine, zdaj pa prestrašeno mr­mrajo. Georgetown je preplavljen z govoricami. neznane uni­verze na Srednjem zahodu so prejeli eksploziven dokument. Nepo­memben podiplomski študent nas je nenadoma spomnil nečesa, česar se nihče več noče spominjati. Gospod Chancellor, Inver Brass vam ne more dovoliti, da bi nadaljevali.

Peter je videl opogumljajoči in hkrati nepristranski pogled v starčevih očeh. Odkritost ga nič ne stane. »Ali namigujete, da bi nemara …?«

»O, ne,« ga je ostro prekinil St. Claire in dvignil desnico. »Prav zares ne. Ne bi si drznil dvomiti o takšni odločitvi; to pravzaprav ni v moji moči. Domnevam tudi, da so vas zavrnili na podlagi več ustreznih meril. Ne, ne bi se vmešaval. Vseeno pa bi vam rad zastavil nekaj vprašanj, vam mogoče povsem neobvezno kaj svetoval.«

Chancellor se je nagnil naprej. »Kakšnih vprašanj?«

St. Claire se je namestil na stolu. »Najprej o vas. Radoveden sem, nič drugega. Pogovarjal sem se z vašim svetovalcem, toda to so podatki iz druge roke. Je vaš oče novinar?«


Pošljite nam vaš komentar za "Rokopis Petra Chancellorja".
Veseli bomo, če nam o artiklu napišete svojo izkušnjo, vprašanje, pohvalo ...
Vaš e-naslov:
Vaš komentar:
 




www.anuelara.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com