Prevod dela: SECRETS OF A SUMMER NIGHT   (prevedla: Lidija Kreft)

Leto izdaje: 2011

Annabelle Peyton je mlado dekle, ki se odloči, da bo izkoristilo svojo lepoto in primernega plemiškega gospoda premamilo v zakon. Vendar ji najzanimivejši in najodločnejši snubec – bogati in vplivni Simon Hunt – da jasno vedeti, da ji bo pokazal čutne užitke, ki se jim ne bo mogla upreti, toda nikoli je ne bo zasnubil. Annabelle je odločena, da se bo uprla njegovi predrzni ponudbi …, a njegovemu veščemu zapeljevanju se ne more upreti.

Prijateljice ji želijo pomagati, zato spletkarijo, da bi mladeniča primernega rodu in s plemiškim nazivom pripravile do tega, da jo zasnubi in reši pred Simonom – in njo samo. Toda neke poletne noči Annabelle podleže Simonovemu strastnemu objemu in sladkim poljubom … in ugotovi, da je ljubezen najbolj nevarna igra od vseh.

Pogled v knjigo:

London, 1843

Ob koncu družabne sezone

Dekle, ki se je odločilo ujeti ženina,

lahko premaga vse ovire, le če ima doto.

Annabelle je izpod penaste beline krila nestrpno udarjala z nogo ob tla in poskušala obdržati umirjen izraz na obrazu. Zadnje tri sezone so bile zanjo popolna polomija. Kar navadila se je že, da je neopazna, čeprav se s tem še zdaleč ni sprijaznila. Velikokrat je pomislila, da si gotovo zasluži več kot samo posedanje v kotu plesne dvorane na stolu z naslonjalom vretenaste oblike, upajoč na povabilo, ki ne bo nikoli prišlo. Zato se je pretvarjala, da ji ni mar za plešoče pare in njihovo dvorjenje.

Zavzdihnila je in se s prsti dotaknila srebrne plesne beležnice, ki ji je visela na trakcu okrog zapestja. Za platnicami so se skrivali prosojni slonokoščeni lističi, ki so se odprli v pahljačo. Dekleta so si na nežne slonokoščene strani beležnic zapisovala imena plesnih partnerjev. Annabelle so se prazni pahljačasti lističi zdeli kot zobje, ki se ji reže posmehujejo. S treskom je zaprla pahljačo in se ozrla po dekletih, ki so se, prav tako kakor ona, pretvarjala, da jim ni mar, da nikomur zanimive in same sedijo v kotu sobe.

Popolnoma jasno je bilo, zakaj sedijo tam. Gospodična Evangeline Jenner je izhajala iz preproste družine, ki si je bogastvo pridobila z igralniškimi posli. Gospodična Jenner  je bila boleče sramežljiva. Jecljala je, zato se je bilo z njo zelo težko pogovarjati.

Drugi dve dekleti, gospodična Lillian Bowman in njena mlajša sestra Daisy, se nista najbolje prilagodili angleški visoki družbi – in glede na trenutne okoliščine se je zdelo, da to še ne bo prav kmalu. Govorilo se je, da ju je mati pripeljala iz New Yorka, ker ju ni tam nihče ni maral poročiti.

Posmehljivo so ju opisovali kot dedinji milnih mehurčkov in dolarski princesi. Kljub elegantnim ličnicam ter lepim poševnim in temnim očem se je zdelo, da jima tudi tukaj ne bo uspelo. Možnosti bi imeli le, če bi ju podprla kakšna uglajena plemkinja ter ju naučila primernega vedenja v visoki angleški družbi.

Annabelle je prešinilo, da so se v zadnjih štirih mesecih pogosto znašle druga ob drugi v kotu kakšne sobe ali na robu plesišča, ne da bi spregovorile več kot besedo med seboj. Bile so nestrpne, vendar ujete v dolgočasno čakanje na ponudbe, ki jih ni bilo. Njen pogled je ujel nepričakovan preblisk smeha v očeh Lillian Bowman.

»Vsaj stoli bi bili lahko malo bolj udobni,« je zamrmrala Lillian, »glede na to, da bomo spet ves večer presedele na njih.«

»Lahko bi si nanje dale vgravirati imena,« je Annabelle ironično pripomnila. »Toliko časa sem prebila na tem stolu, da se mi zdi, da mi že kar pripada.«

Evangeline Jenner se je pridušeno zahihitala in si s čela popravila pramen ognjeno rdečih las. Smeh ji je v očeh prižgal iskrico, ki je še poudarila modrino sinjih oči in ji lica obarval z rdečico, ki je pokukala izpod zlato rjavih peg, posutih po obrazu. Podobnost okoliščin, v katerih so se znašle, in takojšnja naklonjenost, ki so jo začutile druga do druge, so bile vzrok, da je za trenutek pozabila na sramežljivost.

»Ne m… morem verjeti, da ste tudi vi neopazni,« je Evangeline rekla Annabelle. »Vi ste n… najlepši izmed deklet tukaj, zato bi se m… morali gospodje v želji, da bi lahko z… zaplesali z vami, s… spotikati drug ob drugega.«

Annabelle je elegantno skomignila z rameni. »Nihče si ne želi poroke z dekletom brez dote.« Samo v ljubezenskih zgodbah in domišljiji se vojvode poročajo z revnimi dekleti. V resničnem svetu se vojvode in vikonti dnevno soočajo s finančnimi težavami. Skrbijo za ogromna posestva in najemnike in za to, da imajo njihove družine in sorodniki kar se da lagodno življenje. Tudi bogat plemič se mora prav tako kot plemič brez beliča poročiti z dekletom, ki ima kar največjo doto.

»Nihče se noče poročiti z dekletom iz ameriške družine, ki je šele pred kratkim obogatela,« jim je zaupala Lillian. »Edino upanje, da bi našli svoj prostor pod soncem je, da bi se poročili s plemičem, ki ima v lasti star in spoštovan naziv.«

»Vendar nimamo nikogar, ki bi naju podprl,« je dodala njena mlajša sestra Daisy. Bila je nekoliko nižja in drobnejša podoba sestre z enako prosojno kožo, gostimi temnimi lasmi in rjavimi očmi. Njenih ustnic se je dotaknil navihan nasmešek. »Če poznate kakšno dobrodušno staro vojvodinjo, ki bi naju vzela pod svoje okrilje, bi vam bili zelo hvaležni.«

»Jaz si n… ne želim najti moža,« se je zaupala Evangeline Jenner. »Zato mi ne p… preostane nič drugega, kot da p… preživim tole družabno sezono. Za š… šolanje sem že prestara in moj oče je …« Nenadoma je utihnila in zavzdihnila. »S… samo še naslednjo sezono moram z… zdržati in potem bom svobodna. D… dopolnila bom triindvajset let in družba me bo s… sprejela kot staro devico. Kako se v… veselim tega!«

»Ali smo pri triindvajsetih že stare device?« je vprašala Annabelle s hlinjeno bojaznijo v glasu in zavila z očmi. »Moj bog, nisem vedela, da sem že za staro šaro.«

»Koliko ste stari?« je radovedno vprašala Lillian Bowman.

Annabelle se je ozrla, da bi se prepričala, da jih nihče ne sliši. »Naslednji mesec bom praznovala petindvajseti rojstni dan.«

Dekleta so jo pogledala z usmiljenjem v očeh. Lillian ji je tolažeče odgovorila. »Niste videti stari več kot enaindvajset let.«

Annabelle je s prsti zakrila plesno beležnico in pomislila, kako čas hitro beži. Njena že četrta družabna sezona se je hitro bližala h koncu. Nobeno dekle ni imelo pet sezon. To bi bilo neumno in ponižujoče. Zato bo morala v tej na vsak način ujeti moža. Komaj so še zmogli plačevati šolnino za brata Jeremyja in kaj kmalu bodo prisiljeni zapustiti hišo in se preseliti v ubožnico. Ko gredo enkrat stvari navzdol, je vrnitev zelo težka ali skoraj nemogoča. V šestih letih, odkar je umrl Annabellin oče, je izginilo tisto malo denarja, ki jim ga je zapustil. Na vse načine so poskušali prikriti, v kako hudih težavah so. Pretvarjali so se, da imajo namesto ene zgarane kuharice in služabnice ter ostarelega postreščka pol ducata služabnikov. Obledela oblačila so nosili obrnjena narobe, prodali so vse dragulje, ki so jih premogli, in jih nadomestili s ponaredki. Annabelle je bila utrujena od nenehnega prikrivanja revščine. Zdelo se ji je, da vsemu trudu navkljub vsi poznajo resnico. Zadnje čase se ji je velikokrat zgodilo, da so ji poročeni gospodje diskretno ponudili pomoč. Ni potrebovala veliko domišljije, da bi ugotovila, kaj bi zahtevali v zameno za prijaznost. Annabelle se je zavedala, da ima vse potrebne atribute za vrhunsko priležnico.

»Gospodična Peyton,« je vprašala Lillian Bowman, »kakšen moški je za vas idealen?«

»Oh,« je rekla Annabelle z brezbrižno lahkoto, »katerikoli plemič bo kar dober zame.«

»Katerikoli?« je dvomljivo vprašala Lillian. »Kaj pa lepota?«

Annabelle je skomignila z rameni. »Dobrodošla, a nepomembna.«

»In strast?« je vprašala Daisy.

»Zelo nezaželena.«

»Inteligenca?« je predlagala Evangeline.

Annabelle je samo skomignila z rameni. »Ni nujno, da je ne vem kako inteligenten.«

»Očarljivost?« je vprašala Lillian.

»Tudi ni nujna.«

»Nimate prav veliko zahtev,« je Lillian suho pripomnila. »Jaz pa jih imam kar nekaj: moj plemič bi moral biti temnolas in čeden, čudovit plesalec … in želim si, da me nikoli ne bi prosil za dovoljenje, da me poljubi.«

»Jaz si želim moškega, ki je prebral Shakespearova zbrana dela,« je rekla Daisy. »Nekoga, ki je romantičen in tih in z očali. Nekoga, ki ima rad poezijo in naravo in nima izkušenj z ženskami.«

Njena starejša sestra je zavila z očmi. »Očitno se ne bomo potegovale za iste moške.«

Annabelle je pogledala Evangeline Jenner.

»Kakšen moški bi odgovarjal vam, gospodična Jenner?«

»Evie,« je zamrmrala in zardela. Barva njenih lic je bila v očitnem nasprotju z ognjeno rdečimi lasmi. Poskušala je odgovoriti, a bilo ji je nelagodno, ker ni bila vajena deliti svoje zasebnosti. »Nekoga, k… ki je prijazen in …« Utihnila je in zmajala z glavo ter se žalostno nasmehnila. »Že v… vem. Nekoga, ki bi me imel r… rad. Zares rad.«

Besede, ki jih je izrekla Evie, so se globoko dotaknile Annabelle in jo preplavile z nepričakovano žalostjo.

Ljubezen je bila nekaj, na kar je Annabelle nehala upati. Preživetje je bilo veliko bolj pomembno od ljubezni. Kljub temu je iztegnila roko in se dotaknila njene orokavičene dlani. »Upam, da ga boš našla,« je iskreno rekla.

»Mogoče ti ne bo treba dolgo čakati nanj.«

»Raje bi videla, da ga ti najdeš prej,« je sramežljivo rekla Evie. »Želim si, da bi ti lahko kako pomagala.«

»Zdi se, da vse potrebujemo pomoč,« je pripomnila Lillian. Njej pogled je preiskujoče drsel po Annabelle. »Hm … Nič ne bi imela proti, če bi ti postala naš skupni projekt.«

»Kako prosim?« je Annabelle dvignila obrvi in se odločala, ali naj bo užaljena ali navdušena.

Lillian je nadaljevala. »Samo nekaj tednov nas še loči do konca družabne sezone in predvidevam, da bo ta tvoja zadnja. Vse tvoje možnosti za poroko bodo z zaključkom sezone konec junija skoraj izginile.«

Annabelle je previdno prikimala.

»Potem predlagam …« Lillian je nenadoma utihnila sredi stavka.

Annabelle je sledila Lillianinemu pogledu, opazila bližajočo se postavo v temnem in tiho zastokala. Vsiljivec ni bil nihče drug kot gospod Hunt in one zagotovo niso želele imeti nobenih opravkov z njim. Popolnoma upravičeno, seveda.

»Če poenostavim,« je šepetaje rekla Annabelle, »je soprog iz mojih sanj popolno nasprotje gospoda Hunta.«

»Kako presenetljivo,« je Lillian prezirljivo zamrmrala.

Dekleta so se popolnoma strinjala z njo.

Povzpetniku, ki se je obnašal kot pravi gospod, ni nihče zameril ambicij. A na Simonu Huntu ni bilo ničesar, kar bi dalo vsaj slutiti, da je gospod. S človekom, ki je vedno povedal natanko tisto, kar je mislil, ne glede na to, kako negativno je bilo njegovo mnenje, je bil vljuden pogovor skoraj nemogoč.

Morda bi kdo celo rekel, da je gospod Hunt čeden. Annabelle je predvidevala, da je njegova robata moškost za nekatere ženske privlačna. Tudi sama si je morala priznati, da je vsa moškost in energičnost, ujeta v uradni črnobeli večerni obleki, neustavljiva. Žal pa je bila ta privlačnost v senci neotesanega značaja. V njegovem obnašanju ni bilo opaziti rahločutnosti, idealizma in občudovanja resnične elegance … Bili so ga samo funti, peniji in sebična grabežljivost.

Vsak moški v njegovem položaju bi se sramoval svoje neuglajenosti. Gospod Hunt pa se je očitno odločil, da je neuglajenost njegova odlika. Zelo rad je bril norce iz ritualov in navad plemstva in njegove oči so se navihano iskrile, ko se jim je posmehoval.

Na Annabellino olajšanje gospod Hunt nikoli ni pokazal, da se spomni tistega dne v gledališču, ko ji je v temi ukradel poljub. Sčasoma je sámo sebe napol prepričala, da si je vse skupaj samo domišljala. Ni se ji zdelo resnično, še posebej se ji ni zdel resničen njen odziv na ljubkovanje predrznega tujca.

Veliko ljudi je delilo Annabellino mnenje o gospodu Huntu. Kljub negodovanju londonske visoke družbe pa  je gospod Hunt postal preveč pomemben, da bi ga lahko izločili. V preteklih nekaj letih je postal nepredstavljivo bogat. Obogatel je z večinskimi deleži v podjetjih, ki so izdelovala kmetijsko orodje, opremo za ladje in lokomotive. Kljub neotesanosti je bil velikokrat med  povabljenci na zabavah visoke družbe. Bil je preveč bogat, da bi si ga drznili prezreti.

Hunt je hkrati upodabljal grožnjo, ki jo je industrializacija predstavljala stoletja staremu plemiškemu lastništvu posestev. Zaradi tega ga večina plemstva, čeprav so mu dovolili vstop v njihov posvečeni družabni krog, ni hotela nikoli zares sprejeti. Hunt se ni obnašal ponižno, temveč je odkrito užival, ko je izsilil povabila na zabave, na katerih ni bil zaželen.

Ob redkih priložnostih, ko sta se srečala, ga je Annabelle hladno ignorirala. Ni si želela pogovora z njim in zavrnila je vsa njegova povabila na ples.

Zdelo se ji je, da se ob njenih vzvišenih poskusih zabava.