Hans Günter Wolff NAŠI PSI-zdravi s pomočjo homeopatije Anu Elara

Doktorja Wolffa je prevevala globoka ljubezen do živali, pa tudi do ljudi, ki skrbijo za svoje štirinožne prijatelje. Povsem na mestu je primerjava v pismu enega najbolj navdušenih bralcev njegovih del, ki ga je poimenoval kot ponovno rojenega Frančiška Asiškega.

Njegovi nasveti so bili tako uspešni, da se z njim niso posvetovali le rejci, ampak tudi ljudje v zvezi z lastnimi obolenji.

Bil je senzibilen človek, z izjemnim darom natančnega opazovanja, ki je kljub velikim uspehom živel po načelu »biti več kot je videti navzven«.

S svojimi knjigami je odločilno prispeval k širjenju homeopatije ne le v krogu laikov, temveč tudi v veterini in posredno v humani medicini. S tem je utrl pot znanstvenemu priznanju homeopatije. Štirinajsta izdaja knjige predstavlja njegovo duhovno dediščino. Največje priznanje tej neprecenljivi dediščini bo, če bomo homeopatijo, ki je bila oblikovana po strogih pravilih Hahnemanna in njegovih naslednikov, vsakodnevno uporabljali in beležili njene rezultate.

Avtorju, ki bo ostal nepozaben, dolgujemo zahvalo v imenu ljudi in živali. Naj bo ta knjiga, tako kot vse predhodnice, v korist mnogim živalim in s tem tudi ljudem!

Pričujoča knjiga je namenjena živalskemu svetu, ki si z nami, ljudmi, deli ta planet.

Čeprav lahko vse višje živalske vrste izkazujejo bolezenske simptome in so s tem prav tako odprte za homeopatski način zdravljenja kot človek, je v nadaljevanju govora le o psu kot živali, ki je človeku najbližja. Po besedah filozofa Schopenhauerja je pes namreč človekova največja pridobitev.

Pričujoči zapis je nastal na podlagi knjižice, ki je bila leta 1964 izdana pri založbi Haug v Heidelbergu, z naslovom Zdravi psi s pomočjo homeopatske obravnave, in bila prevedena v mnogih delih sveta.

Ravno to dokazuje, da so povsod prijatelji živali, ki za svoje ljubljenčke želijo in razmišljajo o drugačnih metodah zdravljenja. Ljubše so jim takšne, ki ne posegajo po kemičnih sredstvih, ki bi povzročala stranske učinke ali celo škodila zdravju. Tovrstni ljubitelji živali dajejo prednost zdravljenju, ki že v materinem telesu z evgenično kuro spodbuja zdravje še nerojenega bitja, pri uporabi tega načina zdravljenja pa organizem v veliki meri samovakcinira, imunizira (izraz cepljenje ni daleč od tega), da je med posameznimi izbruhi bolezni odpornejši in zato bolj zdrav.

Homeopatija je aktivna medicina, ki krepi zdravilno moč organizma in je ne utaplja v morju antibiotikov in kortizona. Posamezniku ne odvzema sposobnosti samozdravljenja in ne spodkopava zdravilnih moči narave. Homeopatija ne deluje na podlagi materialnih kemičnih snovi, temveč na energijskih valovih potencialne izhodiščne snovi. To je medicina, ki s smiselno uporabo v telesu aktivira njegove sposobnosti za premagovanje bolezni in na tej osnovi deluje hitro, zanesljivo in blago.

Hahnemannova homeopatija je bila posebna metoda – sistem zdravljenja, ki ni bil podvržen nobeni medicinski spremembi, novostim oziroma razvojnim smernicam takratne medicine in se od trenutka odkritja, v začetku 19. stoletja, v temeljih ni prav nič spremenila – spremenila pa se je v oblikah.

Homeopatija vedno bolj pridobiva na veljavi, odkar jo znanost vse bolj spoznava, in sprejema dejstvo, da igrajo zelo rahli dražljaji pomembno vlogo pri življenjskih procesih in metabolizmu. Že neznatne količine določenih snovi, na primer hormonov in vitaminov, močno vplivajo na oboje.

Homeopatija ni nasilno zatiranje nadležnih simptomov neke bolezni s kemičnimi sredstvi, pač pa odpravljanje le-teh. Odpravljanje simptomov temelji na uporabi majhnih količin naravnih sredstev, ki imajo podobno sliko delovanja, kot jo ima bolezen. Homeopatija podpira prizadevanje samozdravljenja organizma po njemu lastnih zakonitostih in je brez škodljivih stranskih učinkov. To je pomembna prednost v primerjavi z drugimi metodami zdravljenja, vendar pa na žalost še ni dovolj cenjena.

1. Similia similibus curentur – podobno se zdravi s podobnim (ali kot bi rekli pri nas: klin se s klinom izbija). To velja za vse bolezni, ki pri izrabi telesu lastne, naravne težnje po zdravljenju, razpolagajo z določenimi zdravilnimi dražljaji, kar pomeni, da so ozdravljive.

Znano je na primer, da lahko žveplo (sulfur) povzroči kožne izpuščaje in prav te tudi zdravi. Odvisno je, kako je snov pripravljena.

Močni odmerki povzročijo kožne spremembe, majhni homeopatsko pripravljeni odmerki pa imajo prav nasprotni učinek in zato obratno delovanje. Homeopatski odmerki zdravijo vse vrste izpuščajev, podobne tistim, ki so nastali zaradi prevelikega odmerka.

2. Zaradi tega je Hahnemann postavil načelo, da se zdravila preizkušajo na zdravih. Hahnemann in njegovi nasledniki so preizkusili delovanje na stotine zdravil na zdravih in vsi rezultati poskusov – tako imenovane slike zdravil – predstavljajo v homeopatiji pravo zakladnico.

Rezultati poskusov na živalih se le malo razlikujejo od tistih, ki so bili opravljeni na človeku. Natančnih, subjektivnih simptomov ni mogoče izraziti, toda objektivni, opazni znaki obstajajo v enaki obliki kot pri človeku. Iz tega razloga je mogoče vse rezultate poskusov na človeku prenesti na živali.

Poleg tega pa je bilo opravljenih več kot sto preizkusov zdravil na živalih, ki jih je z veliko truda, poleg običajnega dela v ordinaciji izvedel francoski veterinar FARRÉ. Rezultati potrjujejo prejšnjo izjavo, saj je bila večkrat utemeljena, med drugim s strani FERRÉOLA (Genf) in avtorja te knjige.

Iz izkušenj smo se naučili, da je, kot je sam zapisal tudi Hahnemann, »živali s pomočjo homeopatije mogoče prav tako zanesljivo in varno zdraviti kot človeka«.

3. Tretje načelo temelji na uporabi najmanjših potencialnih odmerkov, ki delujejo neopazno in predstavljajo enega največjih triumfov homeopatije že s tem, da ob pravilni uporabi ne more priti do strupenih učinkov. Tako lahko obravnavamo že najmlajšega kužka brez kakršnegakoli tveganja. Zdravila niso le razredčena, pač pa tudi potencirana, kar pomeni, da s postopnim jemanjem ali vtiranjem, homeopatski zdravilni pripravki pridobivajo na moči zdravljenja.

Više, kot so potencirana, več je v njih te posebne zdravilne moči – s predpostavko, da ga dobi ustrezni prejemnik. Potence so 1:100, 1:1000. 1: število s 30, 200 seveda s 1000 ničlami. Pri takšnih potencah ne delujejo materialne moči, pač pa nematerialne radiacijske moči v obliki valovanja, ki se obrnejo neposredno na vitalno sfero organizma, na razvrščajočo moč, ki v telesu vzdržuje vse tisto, kar živi, in se ob smrti loči od telesa, ob tem pa telesu prepusti razkroj v kemične sestavne dele.

Lahko bi tudi rekli, da gre za subatomsko energijo, za moči sevanja, s katerimi poteka zdravljenje, dokler je sredstvo na ustrezni valovni dolžini, torej je le-to podobno bolezenski sliki.[1]

Homeopatija je delovanje energije na najmanjše delce. Da šibkost premaga moč, da trdota podleže mehkobi, je vedel že veliki modrec LAOTSE. »Vsak to ve, a se nihče ne ravna po tem,« se je pritoževal,

Homeopatija srka korist iz teh zakonitosti. S tem ko s primernimi zdravilnimi sredstvi sprožimo zdravilni dražljaj, poženemo telesno naravnanost k premagovanju bolezni. Z nadaljevalnimi 'odgovori-valovi' se telo priuči 'tehnike zmagovanja' (poimenovano po K. V. ROQUES) nad sovražnikom - boleznijo. Princip je enak imunizaciji. Določen zdravilni dražljaj povzroči, da telo samo izvrši zdravljenje in se potem razvije v bolj zdravo in odpornejše, saj predstavlja, kot že rečeno, vsaka homeopatska obravnava mikro vakcinacijo. V nadaljevanju bodo priporočene naslednje potence: D- (1:10) in C- (1:100), kakor tudi LM- (1:50 000). Splošna, le na materijo osredotočena sposobnost dojemanja, si ni sposobna predstavljati tega principa učinkovanja. Pa vendar obstaja! Z LM- potencami je tudi pri živalih mogoče dosegati odlične rezultate.

Meja med zadnjo potenco z molekulo in prvo brez nje je nekje med D 23 in D 24, med C9 in C 10, kakor tudi med LM 3 in LM 4.

Na drugi strani teh podatkov temelji učinek zdravljenja potenc na dinamičnem faktorju in ne na molekularni vsebnosti.

Iz tega razloga so poskusi, ki temeljijo na materialni osnovi šolsko medicinske farmakologije nesmiselni in zato jih je tudi potrebno strogo zavračati. Homeopatska zdravila je mogoče v obliki preizkusa zdravilnega sredstva preizkusiti na zdravih ali bolnih. Materialistično naravnana znanost zaradi tega ne more avtoritativno soditi homeopatskih zdravil. V kolikor se danes zakoni, ki naj bi bili vsiljeni tistim s povsem drugačnimi miselnimi izhodišči, postavljajo iz tega vidika, je popolnoma nerazumljivo.

Naj omenimo še, da pri homeopatiji izgublja na pomenu ves arzenal potratnih laboratorijskih raziskav. To pa preprosto zato, ker homeopatija ni naravnana zgolj na materialne pojave.

Čeprav naravoslovni medicinski nauk trdi, da je edini kompetenten način zdravljenja ta, ki temelji na znanstvenih razlagah, pa vendar obstaja izven »šole« kopica zdravilnih metod, ki temeljijo na opazovanju in so zelo učinkovite. Današnji pacient lahko torej izbira, katera metoda bi bila za njegovo bolezen najboljša, najustreznejša, kar pa se seveda pogojuje s tem, da mora le-ta te večstranske poti zdravljenja poznati. Vsake bolezni namreč ni mogoče zdraviti s pomočjo homeopatije. Dietne težave lahko najbolje uravnavamo z dieto, tujek v telesu je potrebno odstraniti manualno ali s kirurškim posegom. Pri določenih infekcijah in epidemijah je potrebno sprožilne bakterije uničiti z antibiotiki, in pri zastalih končnih stanjih je eventuelno potrebna tudi operacija. Pri atrofiji organa, regeneracije le-tega s pomočjo homeopatije ni mogoče pričakovati, saj je homeopatija način zdravljenja s pomočjo specifičnega zdravilnega dražljaja, ki mora za sprožitev samozdravljenja imeti za podlago odzivno tkivo.

Kljub temu ostaja obseg homeopatsko ozdravljivih bolezni zelo velik in v nadaljevanju so navedene najpogostejše bolezni. Vendar si ta knjižica ne pripisuje popolnosti.

»Vedno bolj,« pravi Hahnemann na nekem predavanju v Leipzigu, »ko se bolezenski simptomi izbranega zdravila skladajo s simptomi bolne živali, se s toliko večjo gotovostjo, toliko hitreje in trajneje, na tej podlagi zdravi bolezen živali, in to z gotovostjo, ki se zelo približuje matematični natančnosti.

Opazovalec, ki bi hotel zanikati, da živali simptomov svoje bolezni ne nakazujejo ravno tako dobro in ravno tako zagotovo kot ljudje, bi moral biti povsem neizkušen in apatičen. Živali sicer ne znajo govoriti, toda kopica opaznih sprememb na njihovi zunanjosti, na njihovem obnašanju in na opravljanju naravnih živalskih in življenjskih funkcij, so popolno nadomestilo govora.

Ker žival pač ne pozna pretvarjanja kot človek, ne pretirava pri izražanju bolečine niti ne skriva svojih občutkov ali se zlagano pritožuje nad tegobami, ki jih v resnici ni. Ker se človek - z nepravilno vzgojo - pogosto pokvari z navadami ali se iz strasti obrne zdaj tako, drugič drugače, je toliko bolj očitno, da je to, kar o bolezni s simptomi pokaže žival, resničen izraz notranjega stanja, in je čista, resnična slika bolezni.

Poleg tega so živali v naši oblasti saj morajo pri zdravljenju upoštevati dieto, ki jim jo mi predpišemo. Živali nam ne lažejo in nas ne goljufajo kot ljudje, ki si skrivoma dovoljujejo škodljivosti, o katerih zdravnik ne ve.

Na kratko: živali je mogoče s homeopatskim načinom zdravljenja prav tako varno in zagotovo zdraviti kot ljudi.

Morda bom imel kdaj drugič čast pred tem velikim občinstvom posebej spregovoriti o opremi in ravnanju »hlevske bolnišnice«.

Toliko za danes, da povem vsaj pravo geslo k smotrnemu odpravljanju bolezni - nam tako dragocenim - domačim živalim.

Kajti tudi te uboge živali, ki svojih mučiteljev ne morejo klicati na odgovornost, zaslužijo sočutje humanih svetovljanov.«

Zagotovo uporaba homeopatije pri živali ni tako enostavna kot pri človeku, ki svoje težave lahko izrazi s pomočjo govora. Vodijo nas objektivni bolezenski pojavi. V kolikor za izbiro enega samega zdravila simptomi ali stanja ne zadostujejo, smo prisiljeni poseči po dveh ali treh in jih ustrezno sestaviti. S tem se seveda oddaljimo od ideala homeopatskega zdravnika, ki ima težnjo z enim samim sredstvom obravnavati bolezensko situacijo. Tu in tam je vendar potrebna tudi drugačna obravnava.

[1] »Tega nek novinar na televiziji ni vedel, ko se je odločil 'strokovno' utemeljevati homeopatijo. Posmehovalno je ob zaključku oddaje izpil visoko potenco, ki jo je označil kot umazan alkohol, da bi s tem dokazal neučinkovitost homeopatskih zdravil. – Toda to je ravno to: Pri teh stvareh je potreben razum, mišljenje odloča, to tukaj pomeni diagnoza zdravila. To je ključ do gradu dragocenih zakladov te umetnosti zdravljenja, ki pa seveda ne morejo biti dosegljivi vsakomur.«