Prevod dela: A KINGDOM OF DREAMS    (Prevedla: Alenka Perger)

Leto izdaje: 2011

Trmasta škotska lepotica Jennifer Merrick, ki jo sovražnik ugrabi iz samostana, se nikakor noče pokoriti svojemu ugrabitelju Royceu Westmorelandu, vojvodi Claymorskemu. Plemič bojevnik z razvpitim vzdevkom Črni volk povsod seje strah in grozo in sovražniki trepetajo, že ko slišijo njegovo ime. Toda ponosna Jennifer se prezirljivo odvrača od divjega angleškega bojevnika, katerega ujetnica je, tega čednega suroveža, ki jo izziva s svojo nepopisno ošabnostjo. Drzno mu kljubuje ... vse do neke noči, ko jo zavihti v svoje mogoče naročje in v njem prebudi nenasitno strast. Na lepem se Jennifer znajde v begajoči mreži spletk ... v zapeljivi, nevarni pasti ponosa, strasti, zvestobe in ognjevite ljubezni.

Pogled v knjigo:

»Na zdravje claymorskega vojvode in njegove neveste!«

V drugačnih okoliščinah bi se ob tem pozivu na poročno zdravico razkošno opravljene dame in gospodje, ki so se zbrali v veliki dvorani na gradu Merrick, nasmehnili in vzkliknili. Dvignili bi čaše vina in še sami dodali nekaj zdravic, da bi proslavili to vzvišeno plemiško poročno zvezo, ki se bo vsak čas sklenila na jugu Škotske.

Toda ne danes. Ne na tej poroki.

Na tej poroki ni nihče vzklikal in nihče ni dvignil čaše. Na tej poroki so se vsi oprezno spogledovali in bili napeti. Nevestina družina je bila nervozna. Ženinova družina je bila tiha. Enako je veljalo za goste, služinčad in celo pse v dvorani. Celo prvi grof Merrick, čigar portret je visel nad kaminom, je bil videti nekam tog.

»Na zdravje claymorskega vojvode in njegove neveste,« je ponovil ženinov brat in njegov glas je odjeknil kakor grom v nenaravni, mrtvaški tišini polne dvorane. »Na njuno dolgo in plodno skupno življenje!«

Običajno ta starodavna zdravica izzove predvidljiv odziv.

Ženin se ponosno nasmehne, prepričan, da mu je uspel izjemen podvig. Nevesta se nasmehne, ker ga je znala prepričati o tem.

Gostje se nasmehnejo, ker v plemiških krogih poroka pomeni združitev dveh pomembnih rodbin in njunih zajetnih premoženj – to pa je že samo po sebi razlog za véliko slavje in živahno veseljačenje.

Toda ne danes. Ne tega 14. oktobra leta 1497.

Ženinov brat je po izrečeni zdravici dvignil čašo in se mrko nasmehnil ženinu. Ženinovi prijatelji so dvignili čaše in se zlagano nasmehnili nevestini družini. Nevestina družina je dvignila čaše in se z mrzlimi nasmeški spogledovala med sabo. Ženin, edini, ki mu sovražnost v dvorani očitno ni prišla do živega, je dvignil čašo in se nasmehnil nevesti, toda nasmeh mu ni segel do oči.

Nevesta se ni niti trudila s smehljaji. Videti je bila besna in kljubovalna.

Toda v resnici je bila Jennifer tako iz sebe, da se je komaj zavedala ljudi. V tem trenutku je bila z vsem bitjem zatopljena v še zadnjo obupano prošnjo Bogu, ki je iz nepozornosti ali morda nezanimanja dopustil, da se je znašla v tej zagati. »Vsemogočni, « je nemo rotila in pogoltnila cmok groze, ki se ji je naredil v grlu, »če misliš kaj narediti, da bi preprečil to zvezo, se podvizaj, kajti čez pet minut bo prepozno! Saj si vendar zaslužim kaj boljšega od prisilne poroke z moškim, ki mi je ukradel nedolžnost! Nisem mu je kar prepustila, saj veš!«

Ko se je zavedela, da ni prav modro oštevati Vsemogočnega, je brž prešla na moledovanje. »Mar ti nisem vselej poskušala dobro služiti?« je nemo šepetala. »Mar te nisem vedno ubogala?«

»NE VEDNO, JENNIFER!« je v mislih zaslišala gromek božji glas.

»No, skoraj vedno,« se je mrzlično popravila. »Vsak dan hodim k bogoslužju, razen ko sem bolna, kar je redko, in vsako jutro ter zvečer molim. No, skoraj vsak večer,« se je urno opomnila, preden bi ji vest znova ugovarjala. »Razen kadar zaspim, preden zmolim do konca. In trudila sem se, zares sem se trudila biti takšna, kot so hotele dobre nune v opatiji. Ti veš, kako silno sem se trudila! Ljubi Bog,« je zaključila obupano, »če mi le pomagaš ubežati tej usodi, ne bom nikoli več svojeglava ali prenagljena!«

»TEGA TI PA NE VERJAMEM, JENNIFER,« je dvomeče zabobnel božji glas.

»Ne, zares, prisegam,« je zavzeto odgovorila in se poskušala pogoditi z Bogom. »Storila bom vse, kar želiš. Če je takšna tvoja želja, bom šla pri tej priči nazaj v opatijo in življenje posvetila molitvi in ...«

»Poročni pogodbi sta ustrezno podpisani. Pripeljite duhovnika! « je ukazal lord Balfour in Jennifer je začela vročično, panično sopsti. Iz glave so ji ušle vse misli o morebitnih žrtvah.

»Bog!« je nemo rotila. »Zakaj mi to počneš? Saj vendar ne boš dovolil, da me doleti nekaj takšnega?«

Nad veliko dvorano je legla tišina, ko so se odprla vrata.

»DA, JENNIFER, BOM!«

Ljudje so se samodejno razmaknili, da bi naredili pot duhovniku, in zazdelo se ji je, kot da se njeno življenje končuje.

Ženin se je postavil zraven nje. Jennifer se je krčevito odmaknila za nekaj centimetrov in v želodcu jo je peklo od zamere in ponižanja, ker mora trpeti njegovo bližino. Ko bi le vedela, da lahko eno samo nepremišljeno dejanje privede do tako groznega in sramotnega konca. Ko le ne bi bila tako prenagljena in vihrava!

Zaprla je oči, da ne bi videla sovražnih obrazov Angležev in ubijalskih izrazov na licih škotskih sonarodnjakov, in si v srcu priznala grenko resnico: prenagljenost in nepremišljenost, njeni največji napaki, sta jo pripeljali do tega nesrečnega konca – prav tisti značajski hibi, zaradi katerih je tudi sicer zagrešila večino največjih neumnosti. Ti nesrečni lastnosti, poleg obupane želje, da bi jo oče vzljubil tako kot pastorke, sta bili krivi, da je iz svojega življenja naredila takšno polomijo.

Pri petnajstih letih se je denimo prav zaradi nepremišljenosti in vihravosti sklenila maščevati potuhnjenemu, zahrbtnemu polbratu. To je sicer storila povsem pravično in častno, vsaj ona je tako menila – skrivaj si je nadela Merrickov oklep in ga po pravilih izzvala na dvoboj na turnirju. Ta kronska neumnost ji je prislužila pošten očetov tepež – in to na samem mestu častnega spopada – in ji dala le kanček zadoščenja, ker je hudobnega polbrata gladko vrgla s konja.

Pred enim letom pa se je tako grdo vedla do starega lorda Balderja, da je umaknil prošnjo za njeno roko, s čimer je uničila očetove sanje o združitvi dveh velikih rodbin. In nazadnje so jo prav zaradi teh značajskih pomanjkljivosti za kazen poslali v opatijo v Belkirku, kjer je pred sedmimi tedni postala lahek plen osvajalske vojske Črnega volka.

In zdaj je bila zaradi vsega, kar se je primerilo v teh tednih, prisiljena stopiti v zakonski stan s sovražnikom. S surovim angleškim vojščakom, čigar vojska je tlačila njeno domovino, z moškim, ki jo je ugrabil, jo imel v ujetništvu, ji vzel nedolžnost in uničil njeno dobro ime.

A zdaj je bilo prepozno za molitve in obljube. Njena usoda je bila zapečatena že pred sedmimi tedni, ko so jo vrgli pred noge te oblastne zverine poleg nje, zvezano kakor jerebico na pojedini.

Jennifer je požrla slino. Ne, še prej – na to pogubno pot jo je zaneslo že prej tega istega dne, ko ni hotela prisluhniti svarilom, da je vojska Črnega volka v bližini.

Toda zakaj bi jim morala verjeti, je v obrambo pri sebi vzkliknila Jennifer. »Volkova vojska koraka nad nas!« je bil histeričen krik groze in strahu, ki ga je bilo v zadnjih petih letih slišati skorajda vsak teden. Toda tistega dne pred sedmimi tedni je bil na njeno smolo resničen.

Gostje v dvorani so se nemirno prestopali in se ozirali za duhovnikom, toda Jennifer je bila globoko zatopljena v spomine na tisti dan ...

Tedaj se ji je zdelo, da je dan nenavadno lep, nebo je bilo vedro sinje barve, zrak prijetno topel. Sonce je sijalo na opatijo in z zlato svetlobo okopalo gotske zvonike in elegantne oboke.

Prijazno je žarelo na zaspano vasico Belkirk, ki se je ponašala z opatijo, dvema trgovinama, štiriintridesetimi hišami in skupnim kamnitim vodnjakom v središču vasi, okoli katerega so se bili vaščani navajeni zbrati vsako nedeljo popoldne, tako kot tistega dne. Na daljni planini je pastir čuval čredo, na čistini nedaleč od vodnjaka pa se je Jennifer igrala slepe miši s sirotami, ki ji jih je opatinja zaupala v varstvo.

In prav tam, v veselem okolju smeha in igre, se je začela ta strahota. Jennifer je zaprla oči, kot da bi s podoživljanjem lahko spremenila tok dogodkov, in nenadoma je bila spet tam, na tisti mali čistini z otroki. Na glavi je imela kapuco, s katero si je povsem zakrila obraz ...

»Kje si, Tom MacGivern?« je zaklicala in tipala z iztegnjenimi rokami. Hlinila je, da ne more najti hihitajočega se devetletnika, ki je bil, kot so ji razločno povedala ušesa, le za čevelj stran od nje, na njeni desni. Pod kapuco, ki ji je zakrivala obraz, se je zarežala in se postavila v položaj pošasti; visoko je dvignila roke pred sabo, razširila prste kot kremplje ter začela lomastiti naokoli, medtem ko je z globokim strašljivim glasom ponavljala: »Ne moreš mi ubežati, Tom MacGivern!«

»Ha!« je kriknil na desni. »Ne boš me našel, grozni mož!«

»O, pa te bom!« je zagrozila Jenny in se namenoma obrnila v levo, da so otroci, ki so se skrivali za drevesi in čepeli ob grmih, zavreščali od smeha. »Pa te imam!« je zmagoslavno zavpila nekaj trenutkov pozneje, ko se je zagnala za bežečim, hihitavim se otrokom in z roko zgrabila drobno zapestje. Zasopla in nasmejana si je snela kapuco, da bi videla, koga je ujela, ne meneč se za rdeče zlato grivo, ki se ji je razsula po ramenih in rokah.

»Mary ste ujeli!« so radostno vriskali otroci. »Zdaj bo Mary strašni mož!«

Petletno dekletce je dvignilo pogled k Jenny in njene zeleno rjave oči so bile okrogle ter prestrašene, koščeno telesce pa je drgetalo od bojazni. »Lepo prosim,« je šepnila in se oklenila Jennyjine noge. »Nočem imeti kapuce na glavi – pod njo bo temno. Jo moram nositi?«

Jenny se ji je tolažeče nasmehnila in ji nežno pogladila lase s koščenega obrazka. »Če nočeš, ne.«

»Bojim se teme,« je po nepotrebnem priznala Mary in pobesila ozka ramena od sramu.

Jenny jo je zavihtela v naročje in tesno objela. »Vsi se česa bojimo, « je dejala in nagajivo dodala: »Veš, jaz se bojim – žab!«

Lažno priznanje je deklico nasmejalo. »Žab!« je ponovila. »Jaz jih imam pa rada. Čisto nič se jih ne bojim!«

»No, vidiš,« je dejala Jenny in jo postavila na tla. »Zelo pogumna si. Pogumnejša od mene.«

»Gospodična Jenny se boji navadnih žab!« je Mary zavpila gruči otrok, ko so stekli naprej.

»Ne, pa se ne ...« je začel mladi Tom in hitel braniti lepo gospodično Jenny, ki je bila kljub vzvišenemu položaju vselej pripravljena na najrazličnejše pustolovščine – med drugim si je nekoč spodrecala krila in zabredla v ribnik, da bi mu pomagala ujeti debelega žabca, ter urno kakor mačka splezala na drevo, da bi rešila malega Willa, ki se je bal splezati nazaj dol.

Tom je obmolknil, ko ga je Jenny proseče pogledala, in ni več ugovarjal trditvi o njenem domnevnem strahu pred žabami.

»Jaz si bom nadel kapuco,« se je ponudil in se obožujoče zazrl v sedemnajstletno mladenko, ki je nosila resnobno oblačilo nune novinke, vendar ni bila nuna in se vsekakor tudi ni tako vedla.

Kje pa, še prejšnjo nedeljo je med duhovnikovo dolgo mašo glava gospodične Jenny klonila na prsi in le Tomovo glasno, zaigrano kašljanje na klopi za njo jo je dovolj zgodaj zdramilo, da ni ostrooka opatinja ničesar opazila.

»Tom je na vrsti, da si nadene kapuco,« se je takoj strinjala Jenny in mu jo podala. Z nasmehom na obrazu je opazovala otroke, ki so se razkropili v najljubša skrivališča, nato pa pobrala naprsno ruto in kratek volnen pajčolan, ki ju je odložila med igro. Nameravala se je sprehoditi k vodnjaku, kjer so vaščani vneto spraševali skupino klanovcev, ki je šla na poti domov skozi Belkirk, o bitki z Angleži, ki je divjala v Cornwallu. Dvignila je ruto in si jo hotela zavezati.

»Gospodična Jennifer!« je tedaj zaklical eden od vaščanov.

»Pridite, brž – novice o gospodarju!«

Jenny je pozabila na ruto in pajčolan, ki ju je držala v roki, in se na vrat na nos pognala v tek. Otroci so zaznali, da se dogaja nekaj zanimivega, prekinili igro in stekli za njo.

»Kakšne novice?« je brez diha vprašala Jenny in s pogledom preletela tope obraze klanovcev. Eden od njih je stopil naprej, si spoštljivo snel čelado in si jo zagozdil pod roko. »Ste vi hčerka gospodarja Merricka?«

Ob omembi Merricka sta dva moška pri vodnjaku nemudoma obstala sredi dviganja vedra vode ter se začudeno, mračno spogledala, takoj nato pa brž sklonila glavi, da sta bila njuna obraza v senci. »Sem,« je vneto potrdila Jenny. »Imate novice o očetu?«

»Da, milostljiva. Sem prihaja, z veliko četo mož. Nedaleč za nami so.«

»Hvaljen bodi, Bog!« je dahnila Jenny. »Kako nam kaže v bitki v Cornwallu?« je vprašala čez trenutek, pripravljena pozabiti na skrbi in se osredotočiti na bitko, ki so jo Škoti bíli v Cornwallu v podporo kralju Jamesu in zahtevi Edvarda V. po angleški kroni.