Prevod dela: ON A WILD NIGHT     (prevedla: Neža Kralj)

Leto izdaje: 2011

 Čeprav uteleša drznega in strastnega gospoda njenih sanj ter ji želi razkriti skrivnosti ljubezni, se Amanda sprašuje, ali bi lahko tako spretnega zapeljivca in salonskega leva prepričala v poroko.

 Toda prepovedano razvedrilo se hitro sprevrže v grozo in Amanda se znajde v hudi zagati. Ko išče pomoč, jo nepričakovano reši grof Dexter. Vitki, čutni in skrivnostni plemič se izogiba visoki družbi, ker ima raje življenje na njenem robu.

Pogled v knjigo:

Ulica Upper Brook, London

20. februar 1825

»Nič ne pomaga!« Amanda Cynster se je vrgla nazaj na posteljo svoje sestre dvojčice. »V visoki družbi ni nobenega primernega gospoda za naju, pa konec! Vsaj trenutno ga ni.«

»Že zadnjih pet let ni nobenega. Vsaj ne takega, ki bi se želel oženiti.« Amelia je ležala na hrbtu zraven Amande in strmela v baldahin. »Iskali sva in iskali –«

»Na vseh koncih in krajih.«

»Toda tistih, ki so vsaj malo zanimivi … to ne zanima.«

»Smešno!«

»Žalostno!«

Dvojčici s podobnimi potezami in postavo, s svetlimi kodrčki, modrimi očmi in porcelanasto poltjo bi lahko pozirali v modni reviji za mlade dame La Belle Assemblée, če bi se lepše držali. Amelia je jezno gledala, Amanda pa se je kujala. »Nočem znižati svojih meril.«

Že dolga leta sta premlevali o lastnostih, ki jih mora imeti primeren mož. Njuna merila se niso bistveno razlikovala od zahtev njunih svetovalk – matere, tet in žen njunih bratrancev. Obkrožale so ju močne ženske in dame, ki so vse brez izjeme našle srečo v zakonu. Dvojčici sta dobro vedeli, kaj iščeta.

Gospoda, ki ju bo ljubil ter se posvečal samo njima in njuni družini. Zaščitnika in pomočnika z zanesljivo in odločno roko, ki ju bo vedno varoval. Moškega, ki bo cenil njune sposobnosti, razum in mnenje ter ju sprejemal kot enaki, čeprav bi si želel gospodovati in vladati. Gospoda s primernim premoženjem, ki si ju ne bo želel samo zaradi njune velike dote. Moškega iz njunega sveta, ki bo imel dovolj vpliva, da se bo lahko kosal z mogočnimi Cynsterjevimi.

Želeli sta si strastnega moškega s čutom za družino – ljubimca, zaščitnika in življenjskega sopotnika. Soproga.

Amanda je prhnila. »Gotovo se lahko kdo kosa z najinimi bratranci.« Njunih šest bratrancev je bilo nekoč članov razvpitega Bara Cynster, ki je vladal v visoki družbi in osvojil nešteto ženskih src, dokler niso drug za drugim podarili srca vsak svoji izbranki. »Ne morejo biti edini.«

»Saj niso. Pomisli na Chillingwortha.«

»Seveda, vendar se ob tem spomnim na lady Francesco. To pa nama ne pomaga kaj prida. On je že zaseden.«

»Poleg tega je prestar. Iščeva gospoda najinih let.«

»Ampak ne iste starosti. Dovolj imam resnih mladeničev.« Ko sta se končno rešili svojih ošabnih in gospodovalnih bratrancev, so se jima odprle oči in spoznali sta, da si želita prav takšnega moškega za moža. Dobro sta se zavedali pomanjkljivosti svojih trenutnih snubcev, in polastil se ju je še večji obup. »Če si želiva najti moža, bova morali nekaj ukreniti!«

»Potrebujeva načrt.«

»Toda biti mora drugačen od tistega iz lanskega ali predlanskega leta!« Amanda je s pogledom ošinila Amelio. Njena dvojčica je bila videti zamišljena in odsotna. »Očitno ti že imaš načrt.«

Amelia jo je pogledala. »Ne, nimam ga. Še ne. Res obstajajo primerni gospodje, vendar si ne iščejo žene. Spomnim se vsaj enega. Gotovo jih je še več. Razmišljala sem. Kaj če bi nehali čakati in vzeli stvari v svoje roke?«

»Se strinjam. A kaj predlagaš?«

Amelia je stisnila zobe. »Dovolj mi je čakanja. Stari sva že triindvajset let! Želim se poročiti do junija. Ko se bo začela sezona, bom pregledala in sestavila nov seznam kandidatov ne glede na to, ali se nameravajo poročiti ali ne. Nato bom izbrala takšnega, ki bo meni najbolj ustrezal. Naredila bom vse, da me bo odpeljal pred oltar.«

Zadnji stavek je zvenel zelo odločno. Amanda je preučevala sestrin obraz. Mnogi so mislili, da je Amanda bolj trmasta, odločnejša in samozavestnejša. Amelia se je zdela bolj zadržana in mirna. Ko pa si je nekaj zapičila v glavo, jo je bilo nemogoče premakniti.

Očitno se je njena sestra že odločila.

»Ti lisička zvita! Nekoga imaš ogledanega.«

Amelia se je namrdnila. »Imam, vendar nisem prepričana. Morda ne bo najboljša izbira, ker si ne išče žene. Če pa pozabiva na ta pogoj, se krog primernih kandidatov precej razširi.«

»Res je.« Amanda se je zleknila na hrbet. »Tudi sama sem že iskala, vendar nisem našla primernega kandidata med njimi.« Takoj nato je vprašala: »Mi boš povedala, kdo je, ali moram ugibati?«

»Nič od tega.« Amelia jo je pogledala. »Nisem še prepričana, ali je pravi. Če bi ti povedala, bi morda nehote izdala, da me zanima.«

Amanda je pomislila in ji morala pritrditi. Ni se znala dobro pretvarjati in hliniti ravnodušnosti. »No, prav. Kako pa boš poskrbela, da te bo odpeljal pred oltar?«

»Ne vem. A storila bom vse, da ga spravim tja.«

Ob njeni mrki odločnosti je Amando kar spreletelo. Dobro je vedela, kaj misli s tem, čeprav je bila to nevarna strategija. Toda prepričana je bila, da bo sestri z jekleno voljo uspelo.

Amelia jo je ošinila s pogledom. »Kaj pa ti? Kakšen načrt imaš? Pa ne taji, da ga nimaš.«

Amanda se je zasmejala. Všeč ji je bilo, ker sta si kot dvojčici lahko brali misli. »Preiskala sem že vso visoko družbo. Pa ne govorim samo o gospodih, ki so nama padli pred noge. Ker si med njimi očitno ne bom našla primernega moža, se bom ozrla drugam.«

»Kje pa boš našla primernega gospoda zunaj visoke družbe?«

»Kam so zvečer najpogosteje zahajali najini bratranci pred poroko?«

»Šli so na nekatere plese in zabave.«

»Ne pozabi, da so se jih morali udeležiti pod prisilo. Odplesali so dva plesa in odšli. Prikazali so se, ker so tako zahtevale njihove matere in tete. Vsi samski gospodje, ki bi se nama zdeli primerni za moža, nimajo sorodnic, ki bi jih prisilile, da zahajajo v visoko družbo.«

»Torej …« Amelia se je zazrla v Amando. »Moža si boš iskala po klubih in igralnicah. Teh gospodov še nisva spoznali, ker praviloma ne zahajajo v naš krog.«

»Tako je. Morala se bom odpraviti v klube, igralnice in zasebne salone različnih dam.«

»Mhm. Načrt se mi zdi dober.«

»Veliko si obetam od njega.« Amanda je premerila sestrin obraz. »Si želiš iskati z mano? Gotovo obstaja veliko primernih moških, ki se skrivajo v senci.«

Amelia se je spogledala z njo in se zazrla v daljavo. Takoj nato je odkimala. »Ne. Če ne bi bila tako prepričana, bi poskusila. Toda odločila sem se.«

Spogledali sta se in povsem razumeli druga drugo. Amanda je pokimala. »Čas je, da se ločiva.« Zasmejala se je in dramatično zamahnila. »Ti boš blestela v soju lestencev …«

»Kaj pa ti?«

»Jaz bom iskala svojo usodo v sencah.«

 V glavni sobi pri Mellorsu, najnovejši in najpriljubljenejši igralnici med visoko družbo, je bilo precej senc. Amanda se je trudila, da ni preveč strmela vanje. Obstala je na pragu in hladnokrvno premerila druščino.Oni pa niso tako hladnokrvno ocenjevali nje.

Štiri od šestih okroglih miz so zasedali gospodje z ostrimi očmi in priprtimi vekami. Ob komolcih so imeli kozarce, v rokah pa karte. Nesramno so zijali vanjo, vendar se Amanda ni zmenila zanje. Pri večji mizi so igrali faro. Dve dami sta se držali dveh kvartopircev kot zapeljivi sireni. Igralec z banko se je zazrl naravnost v Amando. Otrpnil je, kot da bi se ravno nečesa spomnil. Nato se je zazrl navzdol in obrnil karto.

Zraven Amande je stal Reggie Carmarthen, njen prijatelj iz otroštva, ki ga je privlekla s sabo v igralnico. Skrivaj jo je potegnil za rokav in rekel: »Vidiš! Tu ni nič zanimivega. Res ne! Če odideva takoj, bova pri Henryjevih še pred koncem večerje.«

Amanda je premerila sobo, nato pa je karajoče pogledala Reggieja. »Kako lahko trdiš kaj takega? Komaj sva prispela, koti pa so precej temačni.«

Lastniki so sobe blizu ulice Duke okrasili s temno rjavimi žametnimi tapetami, ki so se barvno ujemale z usnjenimi stoli in lesenimi mizami. Zaradi redkih stenskih svetilk je bil prostor zelo mračen in izrazito moški. Amanda se je ozrla okrog sebe. Spreletela jo je slutnja nevarnosti in koža jo je zaščemela. Dvignila je glavo. »Najprej se moram temeljito razgledati. Če pa res ne bom našla ničesar zanimivega, lahko odideva.« Reggie je vedel, kakšno zanimivost išče, in prav nič se ni strinjal z njenim načrtom. Oprijela se ga je pod roko in se nasmehnila. »Ne smeš se tako hitro predati in odnesti pet.«

»Torej me ne boš poslušala, čeprav želim oditi?«

Govorila sta s pridušenim glasom, da ne bi motila zbranosti igralcev. Amanda je usmerila Reggieja proti mizam. Niti malo ni skrivala dejstva, da ga je pregovorila, naj jo kavalirsko pospremi sem zaradi izziva. Res ga je pregovorila, vendar je bil njen namen še bolj škandalozen od izziva.

Ker je bila igralnica nova, so se tu zbirali najnevarnejši zapeljivci in lahkoživci, ki so si zaželeli razvedrila. Če bi našla kaj primernejšega na spodobnejših krajih, ne bi nikoli zašla sem. Toda že dva tedna je preiskovala uveljavljene igralnice in salone. V skrajnem obupu je prišla sem, kjer so bili edini znani obrazi poleg Reggieja moški, s katerimi se raje ne bi seznanila.

Hodila je ob prijatelju in se nedolžno pretvarjala, da jo igre zanimajo. Z izurjenim pogledom je skrivaj merila igralce in jih v mislih zavračala drugega za drugim.

Kje je gospod zame? je tiho obupovala.

Prišla sta do zadnje mize in postala. Soba je bila globoka in dvakrat širša od razdalje, ki sta jo že prehodila. V gosti temi sta brleli samo dve stenski svetilki. Po prostoru so bili razpostavljeni veliki naslanjači z gosti, ki se jih je komaj videlo. Med naslanjači so stale manjše mizice. Amanda je opazila belo roko z dolgimi prsti, ki je lenobno vrgla karto na pološčeno površino mizice. Očitno so igrali za visoke vsote.

Tu so sedeli resnično nevarni igralci.

Preden se je odločila, ali naj vstopi v temni brlog, se je iztekla igra za eno od miz. Karte so padale na mizo. Šale so se mešale s kletvicami. Stoli so podrsali po tleh.

Amanda in Reggie sta se obrnila. V Amando so se zastrmeli štirje pari ostrih in vročično žarečih moških oči. Vsi so jo nepremično gledali.

Najbližji od četverice je vstal. Ko se je vzravnal, je presegal Reggieja za celo glavo. Soigralec ga je posnemal in se nasmehnil.

Njegov nasmeh je bil poželjiv.

Prvi gospod se ni niti nasmehnil. Nesramno se je zazibal proti njima. Nato je obstal.

»No, lepa reč! Ali ni to gospodičnica Cynster? Smo prišli pogledat, kako se zabava druga polovica, kajne?«

Amanda je dostojanstveno pokimala. Čeprav je bil moški višji od nje, ga je prezirljivo pogledala. Ko ga je prepoznala, je dvignila glavo še više. »Lord Connor,« je hladno pozdravila in ob tem prikleknila. Navsezadnje je bil le grof, čeprav ni užival velikega ugleda v visoki družbi.

Connor je bil malopridnež najhujšega kova, ki je slovel kot velik razuzdanec. Govorili so, da je pokvarjen do obisti in skrajno izprijen. Ob soju v njegovih bledih očeh – eno oko je bilo vedno napol priprto zaradi stare rane iz dvoboja – se ji je zazdelo, da so bile govorice še dokaj mile. Grof je bil obilen, skoraj širši kot daljši. Hlačal je kot medved. Zaradi blede kože in težke čeljusti je bil videti precej starejši. Samo temno rjavi lasje so izdajali njegovo pravo starost.

»No! Ste prišli samo prodajat zijala ali boste tudi igrali?« Connorjeve debele ustnice so se ukrivile v izzivalen nasmešek. Leta razpuščenega življenja so mu začrtala v obraz globoke gube. »Če ste si upali priti k Mellorsu, boste gotovo želeli poskusiti srečo? Cynsterjevi naj bi imeli srečno roko pri kartah. Slišal sem, da ste imeli veliko uspehov po mestu.«

Reggie ji je stisnil roko. »Pravzaprav sva ravno –«

»Iskala pravi izziv? Pa poglejmo, ali vama lahko pomagam. Bi odigrali rundo whista?«

Amanda ni pogledala Reggieja. Vedela je, kaj si misli o takšnem predlogu. Toda niti slučajno ni hotela stisniti repa med noge in pobegniti pred moškim Connorjevega kova. Nadela si je domišljav in prezirljiv izraz. »Dvomim, milord, da bi se zabavali, če bi porazili novinko, kot sem jaz.«

»Nasprotno.« Connorju je otrdel glas. »Zabaval bi se ne glede na izid,« je odvrnil. Nasmehnil se ji je in jo požrešno pogledal. »Slišal sem, da imate spretno roko pri kartah. Gotovo ne bi hoteli zamuditi priložnosti, da se spopadete z mano?«

»Ne!« ji je tiho zasikal Reggie.

Amanda je vedela, da bi morala hladno zavrniti Connorja in pustiti Reggieju, da jo odpelje. Toda tega preprosto ni mogla storiti. Ni prenesla misli, da bi se ji Connor in drugi gospodje posmehovali za hrbtom ali odkrito režali, ko bi odšla.

»Whist?« je vprašala. Reggie je zastokal.