Prevod dela: LOVE AND THE SINGLE HEIRESS     (prevedla: Alenka Perger)

Leto izdaje: 2011

Gospod, ki se nadeja osvojiti damo, lahko pristopi k njej odkrito in neposredno, lahko pa se odloči za bolj tankočutno, nežno dvorjenje. Obe metodi lahko požanjeta uspeh, odvisno pač od okoliščin in same dame.

Damski priročnik za pot do osebne sreče in intimne izpolnitve

Andrew Stanton, njen novi varuh in bratov najboljši prijatelj, sicer ni modre krvi, je pa zato mnogo preveč čeden, da ji ne bi padel v oči. Ob tako možatem moškem začne pomišljati tudi dama, ki je vedno trdila, da je ljubezenske avanture ne zanimajo! Toda prav ta moški, ki naj bi jo varoval, je zaradi svoje skrivnostne preteklosti, strastne narave in neizpovedane ljubezni zanjo nemara največja nevarnost od vseh.

V modni družbi veljajo stroga pravila o spodobnem vedenju, dvorjenju, ljubezenski etiketi in vedenju v spalnici. Toda včasih je treba pravila kršiti ...

Pogled v knjigo:

1. poglavje

Sodobna ženska današnjega časa bi si morala prizadevati za osebno razsvetljenje, neodvisnost in odkritost. Najboljši kraj, kjer lahko začne vse našteto, je spalnica.

Damski priročnik za pot do osebne sreče in intimne izpolnitve

 izpod peresa Charlesa Brightmora

»Škandal, pravim jaz!« je ogorčeno šepetal moški glas. »Moja žena je nekako prišla do izvoda tistega preklicanega Damskega priročnika!«

»Kako veš?« je šepnil raskavo drugi moški glas.

»Težko ne bi vedel, strela, glede na to, kako se vede zadnje čase. Kakor za stavo klati same neumnosti o sodobnih ženskah današnjega časa in o neodvisnosti. Včeraj je meni nič tebi nič prikorakala v moj kabinet in me začela zasliševati o kockarskih dolgovih in o tem, koliko časa preživim v klubu!«

Iz več moških grl se je zaslišalo ostro zajemanje sape. »Škandal!« je zamomljal šepetalec z raskavim glasom.

»Natanko to sem ji tudi rekel.«

»In kaj si naredil?«

»Gladko sem jo napodil iz kabineta, poklical kočijo in jo poslal v zlatarno Ausprey's po nov okrasek, da jo bo zamotil.«

»Odlično. Domnevam, da je strategija delovala?«

»Žal ne tako dobro, kot sem upal. Sinoči me je čakala v moji spalnici! Nemalo me je šokirala, vam povem. Zlasti ker sem se ravno vračal od ljubice in sem bil izžet. Gromska strela, žena vendar ne bi smela postavljati takšnih zahtev ali imeti takih pričakovanj.«

»Moja žena je prejšnji teden naredila enako,« je pristavil svoj lonček tretji ogorčeni šepetalec. »Vstopila je v mojo spalnico, predrzna kot le kaj, me potisnila na žimnico in ... no, me naskočila, drugače se ne morem izraziti. Moja uboga pljuča so bila čisto sploščena, skoraj zmečkala me je. Ležal sem tam, okamnel od zaprepadenosti in brez sape, ona pa mi nepotrpežljivo reče: Pomigaj malo z ritjo. Si morete predstavljati takšne nespodobnosti? In potem, pa sem že mislil, da bolj osupel ne bi mogel biti, je hotela vedeti, zakaj nikoli ...«

Moški glas je postal še tišji in lady Catherine Ashfield, vikontesa Bickley, se je nagnila bliže k orientalskemu paravanu, ki jo je skrival pred gospodi na drugi strani.

»... tega Charlesa Brightmora je treba ustaviti,« je zašepetal eden od moških.

»Strinjam se. Zakuhal nam je strahovito godljo. Zaboga, če pride moji hčerki v roke tisti presneti priročnik, nikoli ne bom uspel omožiti trapaste punčare. Neodvisnost, pa kaj še! Povsem nedopustno. Ta priročnik utegne dvigniti še več prahu kot pisarije tiste Wollstonecraftovke. Navadne smešne prevratniške bedarije!«

Izjavo je podkrepilo potrdilno večglasno momljanje. Šepetalec je nadaljeval: »In kar se tiče spalnice, so ženske že brez tega dovolj zahtevne. Venomer kričijo po novi obleki, uhanih, kočiji in bog ve čem vsem še. Nezaslišano je, da bi svoja visoka pričakovanja zdaj prenesle še v spalnico. Sploh za ženske v teh letih, kot je moja žena, mati dveh odraslih otrok. To se ne spodobi, pa konec besedi.«

»Se ne bi mogel bolj strinjati. Če se kdaj znajdem v bližini tega lopova Brightmora, mu bom z lastnimi rokami zavil vrat. Da bi ga povaljali v katranu in perju, je še predobro zanj. Vsi, s katerimi sem govoril, so prepričani, da je Charles Brightmore samo psevdonim in da se, strahopetnež, kakršen je, boji odkrito nastopiti in povedati pravo ime. V knjigi stav v klubu vročično vpisujejo stave o njegovi identiteti. Vrag naj ga vzame, le kakšen mož bi razmišljal o takšnih nespodobnih idejah, kaj šele da jih da na papir?«

»No, preden sem prišel na zabavo, sem se oglasil v klubu. Najnovejša teorija je, da je Charles Brightmore morda ženska. Pravzaprav sem slišal ...«

Ženski smeh, ki se je razlegel nekje v bližini, je preglasil tihe besede moškega. Catherine se je pomaknila še bliže in skoraj prilepila uho na paravan.

»... in če je res, bo to škandal stoletja ...« Slišala je nerazločno momljanje, nato pa: »... pred dvema dnevoma sem najel preiskovalca, da pride zadevi do dna. Odlična priporočila ima ... Neusmiljeno se bo dokopal do resnice. Pravzaprav – o, ti hudirja, žena me je opazila. Preklicana reč, samo poglejte jo, kako utripa s trepalnicami proti meni. Škandalozno, ni druge besede. Nezaslišano. In nemalo strašljivo.«

Catherine je pokukala izza roba paravana. Lady Markingworth je stala na robu plesišča. Njene okrogle obline so bile odete v satenasto obleko v precej ponesrečenem odtenku rumeno zelene, ob katerem je bila njena polt videti zlatenična. Rjave lase si je uredila v izumetničeno pričesko debelih kodrov, okrašeno s trakci in pavjim perjem. Gospa je upirala pogled v mesto na drugi strani paravana in tako divje prhutala s trepalnicami, kakor da jo je ujel peščen vihar. Nato se je z odločnim korakom podala proti paravanu.

»Ježeš,« je zgroženo, panično šepnil moški glas, za katerega je Catherine domnevala, da pripada lordu Markingworthu. »V očeh ji vidim tisti vražji sijaj.«

»In prepozno je za beg, stari moj.«

»Tristo kosmatih. Naj kuga zajame hišo tistega malopridneža Charlesa Brightmora. Izvedel bom, kdo je, nato ga bom pokončal – ali njo. Počasi.«

»Tukaj si, Ephraim,« je zaklicala lady Markingworth in se dekliško zahihitala. »Povsod sem te iskala. Začenja se valček. In kakšno srečno naključje, da sta tu tudi lord Whitly in lord Carweather. Vajini ženi vaju že nestrpno čakata ob plesišču, ljuba gospoda.«

Izjavi sta sledila odkašljevanje in momljanje, nato pa se je zaslišalo drsenje čevljev po parketu, ko se je družba odmikala stran.

Catherine se je naslonila na s hrastovino opažen zid, tresoče se zajela sapo in si pritisnila dlani na trebuh. Odločitev, da smukne za paravan in si za trenutek odpočije od gneče povabljencev, je imela nepričakovane posledice. V resnici se je hotela samo izogniti lordu Avenburyju in lordu Ferrymouthu, ki sta se ji prilepila za pete v trenutku, ko je prišla na očetovo rojstnodnevno zabavo, ter jo vsak zase poskušala zaplesti v pomenek. Za njima pa so capljali še sir Percy Whitenall in nekaj drugih, katerih imena je pozabila, vsem pa je v očeh sijalo tisto nezmotljivo – in nezaželeno – zanimanje. Ljubi bog, obdobje žalovanja za njenim pokojnim možem se je izteklo šele pred nekaj dnevi! V mislih je zaslišala prijateljico Genevieve, ki jo je prejšnji teden posvarila: »Moški bodo lezli iz vseh lukenj in špranj. Takšna je pač usoda samske dedinje.«

A saj ni samska, presneto, vdova je. S skoraj odraslim otrokom. Ni si mislila, da bo tako hitro zanetila tolikšno ... vnemo pri moških. Če bi prej vedela, bi jo morda mikalo še nekaj časa nositi črnino.

Toda na begu pred snubci je nehote slišala pogovor, ki jo je veliko bolj vznemiril kot nezaželena moška pozornost. V glavi so ji odzvanjale besede lorda Markingwortha. Teorija, da je Charles Brightmore morda ženska ... Če je res, bo to škandal stoletja.

Kaj je še rekel, česar ji ni uspelo slišati? In kaj je s tistim neusmiljenim preiskovalcem, ki ga je najel, da bo brskal po tem? Kdo je? In kako blizu je odkritju resnice?

 ... Izvedel bom, kdo je, nato ga bom ubil – ali njo. Počasi.

Po hrbtu jo je zloslutno spreletel srh. Ljubi bog, kaj je storila?

2. poglavje

Sodobna ženska današnjega časa mora vedeti, da bo gospod, ki se jo nadeja osvojiti, uporabil eno ali drugo od naslednjih metod: odkrit in neposreden pristop ali tankočutno, nežno dvorjenje. Žal, kot se to večinoma dogaja, se redko kateri gospod poglobi v to, katera od teh metod bo njegovi izbranki ljubša – to vidi šele, ko je že prepozno.

                Damski priročnik za pot do osebne sreče in intimne izpolnitve

izpod peresa Charlesa Brightmora

Nocoj bo začel tankočutno, nežno dvorjenje.

Andrew Stanton je stal v temnem kotu elegantnega salona grofa Ravenslyja. Počutil se je tako, kot se bržčas počuti vojak tik pred začetkom bitke – bil je prestrašen, v pripravljenosti in pobožno je upal na ugoden izid.

Z nemirnim pogledom je preletel svečano oblečene goste. Po plesišču so se ob veselih zvokih godalnega tria sukale razkošno oblečene in z nakitom okrašene dame v objemu brezhibno napravljenih soplesalcev. Toda nobena od dam, ki so plesale valček, ni bila prava. Kje je lady Catherine?

Srknil je brendi in tesno sklenil prste okoli izrezljanega kozarca, da bi potlačil željo, da na dušek izpije močno žganje. K vragu, tako živčen in nemiren ni bil že od ... nikoli. No, če ne šteje tistih nekaj redkih priložnosti v zadnjih štirinajstih mesecih, ko se je znašel v družbi lady Catherine. Naravnost smešno, kako že samo ob misli na to žensko, samo ob tem, da sta v istem prostoru, ne more več bistro dihati in normalno razmišljati ... oziroma ne – bistro razmišljati in normalno dihati!

Nocoj so ga med prizadevanji, da bi jo poiskal, že trikrat zmotili ljudje, s katerimi ni želel govoriti. Še ena takšna motnja, se je bal, pa bo od škrtanja zmlel v prah svoje uboge zobe.

Znova je pogledal po sobi in stisnil čeljust. Presneto. Če je že moral celo večnost čakati, preden ji bo nazadnje lahko začel dvoriti, zakaj ni mogla njegova srčna izbranka ublažiti njegove živčnosti – četudi nevede – vsaj s tem, da bi se prikazala?

Z vseh strani ga je obdajalo brenčanje pogovorov, podkrepljeno z izbruhi veselega smeha in žvenketanjem prefinjenih steklenih kozarcev, ki so ob nazdravljanju trkali drug ob drugega. Na ducate sveč, ki so gorele v sijočih kristalnih svečnikih, je metalo prizme svetlobe na brezhibno zloščen parket in okopalo prostor s toplo, zlato svetlobo. Več kot sto najuglednejših pripadnikov modne družbe se je zbralo na praznovanju šestdesetega rojstnega dne grofa Ravenslyja. Smetana družbe ... in jaz, je pomislil.

Dvignil je roko in se povlekel za skrbno zvezano ovratnico. »Preklicano neudobna reč,« je zamomljal. V Temzo bi morali vreči, nebodigatreba, ki je izumil to utesnjujoče modno prekletstvo. Njegov izvrstno ukrojeni in sešiti črni svečani sako z zaokroženimi škrici ni sicer v ničimer zaostajal za opravo drugih plemenitašev, a kljub temu se je nekje globoko v sebi še vedno počutil kakor plevel med orhidejami. Neroden. Zunaj svojega elementa. In boleče živo se je zavedal, da nikakor ne sodi v te vzvišene kroge, v katerih se v tem trenutku giblje – vsekakor veliko manj, kot bi utegnil pomisliti kdo od prisotnih. Na nocojšnje imenitno rojstnodnevno slavje je bil povabljen le zaradi dolgoletnega prijateljstva s sinom grofa Ravenslyja, Phillipom, zadnje čase pa tudi prijateljstva s samim grofom in ne nazadnje z lady Catherine. Škoda, da Phillipa nocoj ni tu. Meredith je bila tik pred porodom, zato Phillip ni hotel biti predaleč stran od nje.

Toda morda je po svoje še bolje, da Phillipa ni. Ko mu je dal dovoljenje, da začne dvoriti njegovi sestri, ga je hkrati posvaril, da ji ne bo dišalo znova skočiti v zakonski stan, sploh po polomiji prvega zakona. In Andrew nocoj res ni potreboval tega, da bi mu Phillip dihal za ovratnik in mu polnil ušesa z mračnimi napovedmi neizogibnega neuspeha.

Globoko je vdihnil in se opomnil na dobre strani tega večera. Res mu v množici ni uspelo najti lady Catherine, vendar je imel zato priložnost govoriti z nekaj vlagatelji, ki so že vložili denar v njegov in Phillipov muzej. Lord Avenbury in lord Ferrymouth sta hotela vedeti, kako napredujejo dela, tako kot lord Markingworth, lord Whitly in lord Carweather, ki so tudi vložili denar. Gospa Warrenfield in lord Kingsly pa sta zelo zagreto izrazila pripravljenost, da bi vložila zajeten znesek. In lord Borthrasher, ki je že vložil lep kupček denarja, je hotel vložiti še. Po pogovorih z vlagatelji se je diskretno pozanimal še o zadevi, za katero so ga pred kratkim najeli, da jo razišče.

A zdaj ko je zaključil poslovne razgovore, se je umaknil v ta tihi kot, da bi zbral misli, podobno kot pred pripravami na boksarski dvoboj v klubu Gentlemana Jacksona. S pogledom je še naprej romal po gneči in nenadoma so se njegove oči ustavile na lady Catherine, ki je tedaj smuknila izza paravana iz orientalske svile zraven balkonskih vrat.

Ob pogledu na njeno zlato rjavo obleko je obmiroval. V zadnjem letu je bila vedno, kadar sta se videla, odeta v vdovsko črnino, ki jo je ovijala kakor temni, nevihtni oblak. A zdaj, ko je uradno odložila črnino, je spominjala na zlat sončni zahod nad Nilom, ki pluje čez krajino s toplimi, poševnimi sončnimi žarki.