Prevod dela: A SECRET LOVE    (prevedla: Mojca Svetičič)

Leto izdaje: 2011

Ko skrivnostna dama z obrazom, skritim za črno tančico, Gabriela Cynstra prosi za pomoč, je ne more zavrniti. Čeprav je zakrinkana, ga privlači in se ji ne more upreti. Toda za svoje usluge zahteva plačilo, ki bi ga zahteval lahko samo Cynster: vsako stvar, ki jo odkrije, mu mora plačati s poljubom.

Toda večje, kot je tveganje, večje so Gabrielove zahteve po plačilu. Alateja Morwellan se z vsakim omamnim poljubom in vsakim strastnim objemom bolj zaveda, da se ne bo mogla upreti njegovemu zapeljevanju … Toda kaj se bo zgodilo, ko mu bo razkrila resnico?

Pogled v knjigo:

17. april 1820 , Morwellan Park, Somerset

Znova je grozila katastrofa.

Alateja Morwellan je sedela za pisalnikom v knjižnici Morwellan Parka, strmela v pismo, ki ga je držala, in komaj videla precizno pisavo družinskega odvetnika. Po glavi ji je rojila vsebina sporočila. V zadnjem odstavku je pisalo: Draga moja, bojim se, da moje mišljenje popolnoma sovpada z vašim. Ne vidim dokaza, da bi naredili kakšno napako.

Nobene napake. Slutila je, pravzaprav celo pričakovala, da se bo to zgodilo, vendar …

Alateja je izdihnila in odložila pismo. Roka se ji je tresla. Zaslišala je otroške krike, ki jih je prinesel veter, ko je vel skozi velika okna. Sprva je oklevala, nato pa vstala in odšla k francoskim vratom, odprtim na južno trato.

Na velikem travniku, ki je ločeval teraso od okrasnega ribnika, so si polbrata in polsestre živahno podajali žogo. Sonce se je upiralo v svetlolaso glavo Alatejinega starejšega polbrata Charlija, ki je skočil visoko v zrak, ujel žogo in prehitel komaj desetletnega, a zagnanega Jeremyja. Kljub bližajoči se odraslosti je bil devetnajstletni Charlie ves zavzet z igro in se ukvarjal z mlajšim Jeremyjem in komaj šestletno Augusto. Pridružili sta se tudi starejši sestri, osemnajstletna Mary in sedemnajstletna Alice.

Trenutno se je vse gospodinjstvo pripravljalo na selitev v London, da bi Mary in Alice predstavili v družbi. Kljub temu sta se obe dekleti veselo vrgli v igro. Kodri so jima obkrožali nedolžna obraza in pomembnost tega, kar ju je čakalo, jima ni prav nič pokvarila zadovoljstva in užitka ob tej preprosti igri. Charlie je z divjim krikom močno vrgel žogo, ki je čez vsa tri dekleta poletela proti hiši. Odbila se je od tlakovane poti, preletela kratke stopnice in pristala na terasi. Še dvakrat se je odbila, padla čez prag knjižnice in se odkotalila po pološčenem lesenem podu. Alateja je dvignila krilo in z nogo ustavila žogo. Pogledala jo je, nato pa se je ozrla ven in zagledala Mary in Alice, ki sta smeje se in zadihano tekli proti terasi. Alateja se je sklonila, pobrala žogo in se, držeč jo v roki, sprehodila na teraso.

Mary in Alice sta se podrsavajoče ustavili pred stopnicami, se smejali in hihitali.

»Meni, Allie, meni!«

»Ne! Alateja! Ljuba Allie – meni!«

Alateja je čakala, kot bi tehtala odločitev. Medtem je Augusta, ki je ostala precej zadaj, prisopihala bliže. Ustavila se je nekaj metrov za dekletoma in dvignila  k Alateji svoj angelski obraz. Alateja je žogo z nasmeškom vrgla prek starejših deklet. Z odprtimi usti sta gledali, kako jima je poletela čez glavi. Augusta je z žuborečim smehom poskočila, ujela žogo in stekla po rahlem bregu.

Mary je ošinila Alatejin zarotniški nasmeh in zavpila za Augusto. Alice je odobravajoče vzkliknila in planili sta v zasledovanje. Alateja je ostala na terasi. Postalo ji je vroče, a ne zaradi toplega sonca. Njen pogled je pritegnilo premikanje pod ogromnim hrastom. Njena mačeha Serena in oče grof sta pomahala izpod drevesa, kjer sta sedela in popustljivo opazovala otroke. Alateja se je nasmehnila in pomahala nazaj. Pogledala je brata in sestre, ki so se divje podili proti ribniku, globoko vdihnila,  odločno stisnila ustnice in se vrnila v knjižnico.

Odšla je k pisalniku. S pogledom se je zadržala na tapiserijah, ki so krasile stene, slikah v pozlačenih okvirjih in na zlato okrašenih hrbtiščih v usnje vezanih knjig, ki so stale na policah. Velika knjižnica je bila ena od posebnosti Morwellan Parka, glavnega dvorca mereditskih grofov. Morwellanovi so bili tukaj, še preden so v štirinajstem stoletju pridobili grofovstvo. Sedanji dvorec je zgradil njen praded, okolico pa so uredili pod budnim in veščim nadzorom njenega deda.

Ko je prišla do velikega izrezljanega pisalnika, ki je bil zadnjih enajst let njen, je Alateja pogledala pismo, ki je ležalo ob pivniku. Zaradi takšnih težav, kot ji jih je napovedovalo pismo, niti slučajno ni mislila obupati. Nič – nihče – ji ne bo ukradlo zadnjih enajstih let življenja, ki jih je žrtvovala, da je skrbela za družino.

Strmela je v Wiggsovo pismo in – preveč stvarna, da se ne bi zavedala težav in nevarnosti – razmišljala o grozljivosti tega, s čimer se je soočala. A ni bilo prvič, da je stala na robu prepada in gledala v obraz fi nančnega in družbenega propada. Vzela je pismo, se usedla in ga ponovno prebrala. Prišlo je kot odgovor na nujno pismo, ki ga je pred tremi dnevi v naglici poslala v London. Tri dni, preden se je njen svet drugič stresel do temeljev.

Služabnica je v očetovi sobi med brisanjem prahu v vazi našla uradno listino, ki jo je nekdo stlačil vanjo. Na srečo je bilo dekle dovolj  pametno, da jo je odneslo gospodinji in kuharici gospe Figgs, ki je takoj pritekla v knjižnico in jo položila prednjo.

Zadovoljna, da ni v Wiggsovem odgovoru ničesar spregledala, je Alateja odložila pismo. Pogled ji je zataval k levemu predalu pisalnika, kjer je ležal nesrečni dokument, ki je vse to sprožil.  Zadolžnica. Ni je bilo treba še enkrat prebrati – v glavo se ji je vtisnila vsaka malenkost. V njej se je grof Meredith obvezal, da bo plačal vsoto, ki je presegala trenutno vrednost celotne grofije. V zameno bo dobil čeden odstotek dobička, ki ga bo ustvarila Centralno vzhodnoafriška zlatokopna družba.

Seveda ni bilo nobenega jamstva, da bo do takšnih dobičkov kdaj prišlo, in ne ona, ne Wiggs, niti nihče od njegovih znancev, ni še nikoli slišal za Centralno vzhodnoafriško zlatokopno družbo.

Če bi kaj pomagalo, če bi zadolžnico sežgala, bi na aubussonski preprogi z veseljem zakurila kres, toda bila je samo kopija. Njen dragi, površni, brezupno nepraktični oče je, ne da bi sploh vedel, kaj počne, s podpisom zapravil družinsko imetje. Wiggs je potrdil, da je zadolžnica pravno veljavna in izvršljiva, in če bodo zahtevali dogovorjeni znesek, bo družina bankrotirala. Ne bodo izgubili samo glavnih posesti in hiše v Londonu, ki so bile pod hipoteko, ampak tudi Morwellan Park in vse, kar je sodilo k njemu.

Če hoče poskrbeti, da bi Morwellanovi ostali v Morwellan Parku, da bi Charliju in njegovim sinovom ostala dediščina prednikov, da bi njene polsestre imele prihodke in priložnost, da bi se poročile, kot so si zaslužile, bo morala najti nekakšno rešitev.

Kot jo je že prej.

S svinčnikom je odsotno tapkala po pivniku in s praznim pogledom strmela v pradedov portret, ki jo je gledal z druge strani prostora. Tokrat ni bilo prvič, da je oče grofijo pripeljal na rob propada; že prej se je soočila z grožnjo, da bodo obubožali. Za plemkinjo, vzgojeno v elitnih krogih visoke družbe, so bili takšni obeti še toliko bolj zastrašujoči in naravnost nepojmljivi. Skrajno revščino si je le megleno prestavljala. Nobene želje ni imela,  da bi se ona – ali še bolj pomembno – njena nedolžna brata in sestre pobliže seznanili z njo.

Danes je bila vsaj bolj zrela, več je vedela, bolj se je bila sposobna spoprijeti z grožnjo, kot ko se je to zgodilo prvič …

Misli so ji odplavale k popoldnevu pred enajstimi leti, ko je bila pripravljena, da vstopi v družbo, a jo je usoda prisilila, da se je ustavila, zajela sapo in se odločila drugače. Od tistega dne dalje je nosila breme upravljanja družinskih financ. Neumorno je delala, da je obnovila družinsko bogastvo, in medtem ves čas vzdrževala videz premožnosti. Vztrajala je, da gresta fanta na Eaton in nato na Oxford. Charlie bo šel jeseni, septembra. Varčevala je in prihranila dovolj, da bodo Mary in Alice odpeljali v mesto in ju predstavili. Imela je dovolj denarja, da sta bili oblečeni, kot je bilo treba.

Družina je nestrpno čakala, da se bo v nekaj dneh preselila v London. Ko bosta njeni sestri uvedeni v družbo, bo uživala v zmagi nad usodo. Alateja je dolgo strmela predse, razmišljala in premlevala.

Tokrat varčnost ne bo pomagala. Z nobenim stiskanjem ne bo nakopičila vsote, potrebne, da bi poravnala obveznosti, dogovorjene v zadolžnici. Obrnila se je in odprla levi predal. Vzela je zadolžnico, jo še enkrat pregledala ter pozorno proučila. Obstajala je zelo velika možnost, da je Centralno vzhodnoafriška zlatokopna družba prevara.

Vse je kazalo na to. Nobena zakonita družba ne bi pregovorila njenega, v poslih očitno neizkušenega očeta, da bi v tako nezanesljiv posel vložil tako veliko denarja – vsekakor ne brez diskretne poizvedbe, ali bo obveznosti sploh lahko izpolnil.

Bolj  ko je razmišljala, bolj je bila prepričana, da ne ona ne Wiggs nista naredila nobene napake – Centralno vzhodnoafriška zlatokopna družba je bila goljufija. Niti malo se ni nagibala k temu, da bi pohlevno predala vse, za kar se je borila teh enajst let, vse družinsko premoženje, in dovolila, da bi nekaj podlih zlikovcev obogatelo.

Mora biti rešitev – in od nje se je pričakovalo, da jo najde.

London, 6. maj 1820

Ramena Gabriela Cynstra, ki je postopal pod portikom cerkve sv. Jurija na Hanoverskem trgu, je ovijala megla. Bilo je hladno, polmrak pred vhodom je vsake toliko prekinil šibek snop svetlobe, ki so ga metale cestne svetilke.

Ura je bila tri. Imenitna londonska družba je spala. Kočije, ki so vozile domov pozne ponočnjake, so nehale ropotati. Na mesto se je spustila tišina. Gabriel je prišel do vogala in se obrnil. S priprtimi očmi je opazoval kamnit portik in visoke stebre, ki so ga podpirali.

Megla se je vrtinčila in valila ter mu zakrivala pogled. Pred tednom je stal na istem mestu in opazoval Demona, enega od svojih bratrancev, kako se je odpeljal z novo ženo. Nenadoma ga je zmrazilo. Je bilo to svarilo? Slutnja?

Ob treh zjutraj pred cerkvijo sv. Jurija – tako je pisalo v sporočilu.

Nekoliko se je nagibal k temu, da bi vse skupaj pozabil. Gotovo je šlo za slabo šalo. Toda nekaj v pismu mu je vzbudilo slutnjo, močnejšo od radovednosti. Bilo je napisano v obupu, toda kljub skrbnem analiziranju ni vedel, zakaj je tako prepričan o tem. Skrivnostna grofi ca, kdorkoli je že bila, je pisala preprosto in odkrito zahtevala srečanje, da bi pojasnila, zakaj potrebuje njegovo pomoč. Zdaj je bil tukaj. Kje pa je ona?

Med razmišljanjem so zazvonili mestni zvonovi. Donenje je zarezalo v debelo nočno odejo. Niso v vseh zvonikih odbile nočne ure, toda zvonov je bilo dovolj, da je nastal nenavaden ritem zvokov v različnih registrih. Pridušeno odzvanjanje je zbledelo, nato potihnilo. Znova je nastala tišina.

Gabriel se je premaknil. Nemiren je s počasnimi koraki stopil pod portikom. Takrat je stopila iz teme pred cerkvena vrata. Ko se je počasi, kraljevsko obrnila k njemu, se je njenega krila držala megla. Zakrinkana s tančico je bila skrivnostna kot noč.

Gabriel je priprl oči. Je bila ves čas tukaj? Je šel mimo nje, ne da bi jo opazil? Z odločnimi koraki je nadaljeval proti njej. Ko se je približal, je nekoliko dvignila glavo.

Bila je zelo visoka. Gabriel se je ustavil le korak pred njo in ugotovil, da ji ne vidi čez glavo, kar je bilo osupljivo. Sam je imel krepko več kot šest čevljev, grofi ca pa jih je morala imeti vsaj šest. Kljub bogatemu plašču je bil dovolj en sam pogled, da se je prepričal, da je vseh šest čevljev popolnoma skladnih.

»Dobro jutro, gospod Cynster. Hvala, ker ste prišli.«

Nagnil je glavo in zavrgel vse divje misli, da bi bila to lahko kakšna neumna potegavščina – na primer fant, oblečen v žensko.

Nekaj korakov, ki jih je naredila, način, kako se je obrnila, vse je bilo čisto žensko. In njen glas je bil nežen in tih, zelo ženstven. Zrela ženska. Vsekakor ni bila mlada.

»Napisali ste, da potrebujete mojo pomoč.«

»Tako je.« Čez trenutek je dodala: »Moja družina jo potrebuje.«

»Vaša družina?« V polmraku skozi tančico ni videl ničesar; niti sledi brade ali ustnic.

»Morala bi reči moja krušna družina.«

Dosegel ga je njen privlačni eksotični parfum. »Morda bo bolje, da najprej dorečeva, kakšne so vaše težave in zakaj mislite, da bi vam lahko pomagal.«

»Lahko pomagate. Nikoli vas ne bi prosila za srečanje in nikoli vam ne bi razkrila tega, kar vam bom, če ne bi bila prepričana, da lahko pomagate.« Utihnila je in zajela dih. »Mojo težavo predstavlja poverilno pismo, ki ga je podpisal moj pokojni

soprog.«

»Pokojni soprog?«

Nagnila je glavo. »Vdova sem.«

»Kdaj je vaš mož umrl?«

»Pred več kot letom.«

»Torej je njegova oporoka pravnomočna.«

»Da. Naziv in posestvo zdaj pripadata pastorku Charlesu.«

»Pastorku?«