Prevod dela: CAPTAIN JACK'S WOMAN    (prevedla: Klavdija Avsenik)

Leto izdaje: 2011

V mesečini se srečata v bitki mečev na raztrgani obali vzhodne Anglije. Čedne poteze Kapitana Jacka so zavite v srebrne sence. Njegovo močno telo vabi Kit Cranmer k predaji. To je njen ljubimec iz sanj, ki oživi in ima popoln nadzor nad tihotapci. Njegov vsevedni pogled mirno in zastrašujoče prodira pod njeno preobleko fanta, ki je postal vodja nasprotne tolpe – in njegova kazen s poljubi prežene vse misli na njeno deviško spodobnost. Kit nenadoma spozna, da si želi z Jackom raziskovati naslado, ki je namenjena samo poročenim damam, in se pri tem niti malo ne zaveda, kako nevarne sile je pri tem spustila na plan. Kajti, medtem ko Kit uživa v polnočnih ježah in zmenkih v koči, Kapitan Jack pripravlja nežno past, ki ji bo odvzela svobodo, in jo priklene nase s prstanom, z obljubo … in poveže vezi vdanosti in poželenja.

Pogled v knjigo:

 April 1811

Stari skedenj blizu Brancastra

Norfolk, Anglija

Med drevesi blizu starega skednja so se prikazali trije jezdeci. Ko so obrnili konje proti zahodu, so povodci slabotno zaječali in nežna sapica je ponesla njihov zvok v tišino noči. Oblaki so se umaknili mesečini, ki je osvetlila pokrajino.

Stari skedenj je nemo in oprezno varoval svoje skrivnosti.

Malo pred tem se je med njegovimi zidovi zbrala Hunstantonska tolpa, da bi izbrala novega vodjo. Nato so se tihotapci izmuznili v noč in postali sence v temi. Čez nekaj noči se bodo vrnili, da bi izvedeli o tovoru, za katerega se je dogovarjal novi vodja.

»Kapitan Jack!« se je George Smeaton namrščil moškemu ob sebi, medtem ko je usmerjal konja na cesto. »Ali ga res moramo obuditi?« »Koga pa drugega?« je z zgovornim gibom na visokem sivem žrebcu odgovoril Jonathon Hendon, bolje poznan kot Jack. »Ne nazadnje je bil to moj vojni naziv.«

»To je bilo leta nazaj, ko si bil še nevaren. Zadnja leta sem živel v svetem prepričanju, da je Kapitan Jack umrl.«

»Ne,« se je zarežal Jack, »le začasno se je upokojil.« Kapitan Jack je bil bolj dejaven v brezbrižnih dneh, ko ga je mornarica v času službovanja na polotoku rekrutirala za kapitana ene od njegovih ladij, da bi nadlegoval francosko ladjevje po Rokavskem prelivu. »Priznati moraš, da je Kapitan Jack kot nalašč za to delo – popoln vodja Hunstantonske tolpe.«

George je zgovorno prhnil. »Ubogi nesrečniki – sploh ne vedo, v kaj se spuščajo.«

Jack se je zahihital. »Ne pritožuj se. Naša misija se razvija bolje kot sem upal, in to samo po nekaj tednih, odkar sem doma. Notranje ministrstvo na ulici Whitehall bo navdušeno. Tihotapci so nas sprejeli – zdaj sem njihov vodja. V tem položaju lahko zagotovim, da nihče od Francozov ne bo dobil informacij po tej poti.« Privzdignil je obrvi. »Kdo ve, morda lahko prekupčevanje izkoristimo tudi zase,« je razmišljujoče pristavil.

George je zavil z očmi. »Kapitan Jack je komaj pol ure z nami, ti pa imaš že ideje. Kaj naklepaš?«

»Nič ne naklepam,« mu je odvrnil. »Temu se reče izkoristiti priložnost. Pomislil sem, da ne bi le skrbeli za to, da ne bo nihče od vohunov ušel skozi norfolški zaliv, in da ne bi le sledili izdajalcem do njihovega vira, pač pa bi tudi sami pošiljali informacije – toliko, da zmedemo Boneyja.«

George je ostrmel. »Mislil sem, da boš ustavil delovanje tolpe, ko bomo preverili, kaj je s francoskimi vohuni.«

»Morda,« je z daleč v prihodnost zazrtim pogledom rekel Jack. »Morda pa tudi ne.« Pomežiknil je in se vzravnal. »Bom videl, kaj si mislijo na Whitehallu. Potrebovali bomo tudi Anthonyja.«

»O, moj bog!« se je stresel George. »Kako dolgo pa misliš, da bo tolpa prenašala tvojo zgodbico, da smo plačanci brez zemlje, ki so bili nečastno odpuščeni iz vojske? Še posebej po tem, ko boš prevzel popoln nadzor nad njimi. Major si bil nekaj let, zemljiški veleposestnik pa vse življenje, in to se ti vidi!«

Jack je omalovažujoče skomignil z rameni. »Ne bodo preveč razmišljali. Mesece so iskali zamenjavo za Jeda Brannagana. Ne bodo se obremenjevali s tem, kdo smo, vsaj ne še zdaj. Dovolj časa bomo imeli za vse naše načrte.« Obrnil se je in pogledal še jezdeca na levi. Kot on in George je bil tudi Matthew, njegov dolgoletni sluga v vojski, sedaj njegov osebni služabnik, domačin, ki se je zlahka zlil s tolpo. »Še naprej bomo za sestanke uporabljali staro ribiško kočo. Stoji na samotnem kraju in varni bomo pred raznimi zasledovalci.«

Matthew je prikimal. »Da, na dovolj samotnem, da bomo lahko prikrili sledi.«

Jack se je namestil v sedlu. »Glede na to, da so vsi tihotapci z odročnih kmetij ali iz ribiških vasic, je skoraj nemogoče, da bi odkrili, kdo smo v resnici.«

Premeril je svojega konja in zavil levo na ozko vijugasto pot.

George in Matthew sta mu sledila. Ko so se vzpenjali po poti, se je Jack ozrl. »Bolj kot razmišljam, manj mi je jasno, zakaj si zaskrbljen. Vodstvo Kapitana Jacka nad Hunstantonsko tolpo bi moralo biti preprosto kot jadranje.«

»Preprosto kot jadranje s Kapitanom Jackom? Ko bodo sloni leteli,« je zagodrnjal George.

Maj 1811

Zahodni Norfolk

Kit Cranmer je sedela ob oknu kočije in uživala v pogledu na okolico, ki je v njej prebujala spomine. Koničast vrh carinarnice v King`s Lynn in staro trdnjavo gradu Rising je že pustila za seboj. Pred njo je bil odcep proti Wolfertonu in graščina Cranmer je bila končno blizu. Zlati in rdeči odtenki večerne zarje so bili znamenje dobrodošlice. Z vsako prevoženo miljo se je bolj zavedala, da se vrača domov. Zmagoslavno je zavzdihnila, se naslonila na blazino in se ponovno zahvalila za svobodo. V Londonu je bila predolgo utesnjena in omejena s pravili družbe.

Deset minut pozneje se ji je v daljavi prikazal vhod v park, kjer se je že mračilo. Kočija je zapeljala skozi na stežaj odprta vrata, na katerih je visel grb rodbine Cranmer. Kit se je vzravnala in zbudila služabnico Elmino, nato pa se, vsa otrpla, naslonila nazaj.

Kolesa so zaškripala na produ in kočija se je ustavila. Vrata so se odprla.

Pred Kit je stal njen dedek, s ponosno dvignjeno glavo in z levjo grivo okoli nje. Kratek trenutek sta zrla drug v drugega. Med njima so se vedno znova zrcalili ljubezen, upanje in bolečina.

»Kit?«

Leta so se zavrtela nazaj. »Dedek!« je pridušeno izdavila Kit in poletela Spencerju Cranmerju v objem.

»Kit. Oh, Kit!« Lord Cranmer z graščine Cranmer ni našel drugih besed, ko je tesno objemal ljubljeno vnukinjo. Šest let je čakal na njeno vrnitev in komaj je verjel, da je res tukaj.

Elmina in gospodinja, gospa Fogg, sta vznemirjeni pospremili v čustva ujet par v hišo in ga pustili na kavču v sprejemnici pred plamenečim ognjem.

Spencer se je čez čas vzravnal in si z velikim robcem obrisal oči. »Kit, drago moje dekle, tako sem vesel, da te vidim.«

Pogledala ga je. Na njenih dolgih rjavih trepalnicah so se lesketale solze, ki se jih ni sramovala. Ni še prišla do glasu, zato se mu je samo nasmehnila.

Spencer ji je vrnil nasmeh. »Vem, da je zelo sebično, da si te želim ob sebi. Tvoji teti sta mi pred leti, ko si se odločila, da greš v London, to očitali. Skoraj sem že izgubil upanje, da se boš kdaj vrnila. Prepričan sem bil, da se boš poročila s kakšnim mladcem in pozabila na Cranmer in na svojega starega dedka.«

Njen nasmeh je zbledel in rahlo namrščena se je vzravnala.

»Kaj pa govoriš, dedek? Nikoli nisem hotela v London. Teti sta mi rekli, da moram iti. Rekli sta, da si želiš, da bi se dobro omožila. Da sem kot edino dekle dolžna biti v ponos rodbini Cranmer in pripomoči k slovesu stricev.« Zadnje je povedala s prezirom.

Spencerjev slabotni pogled se je zaostril, njegove košate bele obrvi so se namrščile in zarjovel je. »Kaj?«

»Ne rjovi,« se je zdrznila Kit. Pozabila je že na njegov temperament.

Po mnenju doktorja Trushborna za njegovo zdravje ni bilo koristno, če je prepogosto izgubljal potrpljenje. Vstala je, šla proti kaminu ter povlekla ročaj zvonca. »Naj pomislim,« je namrščeno gledala v plamene in se spominjala daljnih dogodkov. »Ko je babica umrla, si se zaprl vase in nisem te več videla. Teti Isobel in Margery sta te obiskali, nato pa mi prišli povedat, da moram z njima – da bosta strica moja skrbnika in me bosta onadva predstavila družbi.« Pogledala je Spencerja naravnost v oči: »To je vse, kar sem vedela.«

Jezen pogled v starčevih očeh je bil za Kit dokaz hinavščine obeh tet.

»Ti potuhnjeni vlačugi! Čarovnici, oblečeni v svilo in krzno! Iz pekla rojeni harpiji! Ti dve nista nič več kot …«

Prekinilo ga je trkanje na vrata, skozi katera je vstopil strežaj Jenkins.

Kit je ujela njegov pogled. »Gospodarjevo krepčilno pijačo, prosim, Jenkins.«

»Takoj, gospodična.«

Ko so se vrata zaprla, se je Kit obrnila k Spencerju. »Zakaj nisi nič pisal?«

Blede stare oči so se srečale z njenimi. »Nisem bil prepričan, ali si želiš kaj slišati od starega moža. Oni dve sta mi rekli, da želiš v London. Da se tukaj dolgočasiš, zakopana na podeželju med starimi ljudmi.«

Njene vijolične oči so se zameglile. Njeni teti sta bili res taki vlačugi, kot ju je opisal. Nikoli ni vedela, kako nizko sta se spustili, da bi jo nadzorovali in manipulirali z njo, da bi ustregli ambicijam njunih mož. Do tega trenutka. Njena elegantna obleka je zašelestela, ko se je usedla na kavč in tesno objela Spencerja. »Oh, dedek, ti si bil vse, kar sem imela, in mislila sem, da me nisi hotel.« Zakopala je obraz v njegovo kravato in začutila njegovo lice na svojih kodrih. Potrepljal jo je po rami.

Še enkrat ga je objela in se odmaknila. V njenih očeh je žarela svetloba, ki se je je Spencer še predobro spominjal. Vstala je in začela besno korakati gor in dol po sobi. »Oh, kako si želim, da bi bili teti zdaj tukaj.«

»Niti pol toliko ne kot jaz,« je zarenčal Spencer, »ti 'gospe' si zaslužita kazen, ko bosta naslednjič stopili pred moje oči.«

Jenkins je neslišno vstopil in gospodarju ponudil manjši kozarec temne tekočine. Spencer je odsotno spil merico, nato pa Jenkinsa odslovil.

Kit se je, elegantna in vitka, ustavila pri polici nad kaminom.

Spencerjev ljubeči pogled se je sprehodil po njeni svetli koži, ki je bila bolj svilena kot bela, in brez kakršnihkoli peg, čeprav je bila veliko na soncu. Svetlikajoči se kodri so bili takšnega odtenka, kakršnega se je spominjal; nekoč so bili takšni tudi njegovi lasje. Dolge kodre, ki jih je imela pri šestnajstih letih spletene v kite, so zdaj zamenjali kratki, ogromni in sijoči. Takšni so ji ustrezali, saj so poudarjali nežne poteze srčasto oblikovanega obraza.

Kit je pri šestih letih, ko je izgubila starše, prišla živet na Cranmer. Spencerjev sin Christopher in njegova žena, po rodu Francozinja, sta se ponesrečila v vožnji s kočijo. Spencerjev pogled je sledil njeni vitki postavi, ki jo je še poudarjala njena zelena potovalna obleka. Bila je polna miline in ljubkosti, celo zdaj, ko je še vedno jezno korakala. Stresel se je. »Bog, Kit! Ali se zavedaš, da sva izgubila šest let?«

Njen hudomušni nasmeh je v njem prebudil spomin na vražjo razposajenko in divjakinjo. »Doma sem, dedek, in nameravam ostati.«

Spencer se je, zadovoljen z njenimi besedami, naslonil nazaj in jo pogledal. »No, gospodična, naj vidim, kakšna si postala.«

Kit se je zahihitala in priklonila. »Ne pregloboko, ne nazadnje si le baron.« Iskrica v očeh pa mu je povedala, da je on njen princ. Prhnil je, Kit pa je vstala, naredila pirueto in pri tem iztegnila roke, kot da bi plesala.

Spencer se je udaril po kolenu. »Ni slabo, čeprav sem samo jaz tisti, ki to pravi.«

Kit se je zasmejala in se vrnila h kavču. »Pristranski si, dedek. Zdaj pa mi povej, kaj je novega.«

Na njeno olajšanje ji je dedek ustregel. Razpredal je o zemlji in najemnikih, a Kit ga je poslušala samo z enim ušesom. V njej je še vedno vse vrelo. Šest let pekla v Londonu ni bilo nič v primerjavi z meseci trpljenja in bolečine, ko se je soočala ne le z izgubo ljubljene babice, temveč tudi dedka. Le zakaj ni požrla ponosa in pisala Spencerju, naj ji dovoli priti domov? Nekajkrat bi to sicer skoraj naredila, a globoko ranjen ponos zaradi njegove domnevne odklonitve ji tega ni dovolil. Res si ni mislila, da sta teti tako potuhnjeni. Nikoli več ne bo zaupala tistim, ki bodo trdili, da ravnajo le v njeno dobro. Odslej bo sama svoj gospodar.

Dedek ji je zdaj razlagal o sosedih. Prikimala mu je in ga pogledala.

Čeprav se je v šestih letih nekoliko postaral, je bil še vedno vpliven. Ramena so mu sicer nekoliko upadla, vendar sta bili njegova višina in moč še vedno presunljivi. Patricijske poteze obraza, kljukast nos in prebadajoče bledo vijolične oči pod štrlečimi košatimi obrvmi so vzbujali pozornost. Iz njegovega pripovedovanja je razbrala, da je v deželnih zadevah še vedno tako vpliven kot nekoč.

Vzdihnila je. Spencerja je imela rada bolj kot kogarkoli na svetu in on je imel rad njo. Vendar je bil tudi on ranljiv in je ne bi mogel zaščititi pred vsemi pastmi sveta. Ne, če že mora trpeti, bo trpela zaradi sebe, svojih odločitev in napak.

Pozneje, končno sama v spalnici, ki je bila njena odkar je pomnila, je stala pri odprtem oknu in opazovala bledo luno. Še nikoli ni bila tako osamljena, a še nikoli tudi ni bila tako svobodna.