Demon Cynster je prisegel, da ne bo nikoli podlegel ljubezni, ko se pred njim pojavi Felicity Parteger in ga prosi za pomoč. Čeprav se je spominja kot drobne deklice, mu zdaj stoji nasproti dama bujnih oblin in sijočih oči, ki je še kako vredna njegove pozornosti.

Felicity se zaveda, da je Demon lahkoživec in zapeljivec, vendar ji lahko edino on pomaga rešiti prijatelja v težavah. Dobro ve, da ji elegantni in brezbrižni samec ne bo nikoli dal ljubezni, ki jo išče, čeprav ji povsem nepričakovano in brez potrebe ponudi poroko. Felicity zavrača zakon iz dolžnosti z njim, vendar čuti žgoče in neustavljivo poželenje, kadarkoli jo objame.

1. marec 1820

Newmarket, Suffolk

Končno je svoboden! Uspelo mu je pobegniti.

Harold Henry Cynster, ki so ga vsi klicali Demon, celo njegova mati v trenutkih slabosti, se je domišljavo nasmehnil in zmagoslavno ustavil dvokolesnik na dvorišču za konjušnico v Newmarketu. Služabniku Gilliesu, ki je skočil iz zadnjega dela elegantne kočije, je vrgel vajeti in stopil na tlakovce. Dobre volje je ljubeče pobožal bleščeč kožuh vodilnega rjavca v vpregi in posedovalno premeril svoje dvorišče.

V bližini ni bilo nobene spletkarske mame ali neodobravajoče hčere s predirnimi očmi.

Še zadnjič je potrepljal konja po plečih in odšel proti odprtim zadnjim vratom hleva. Bil je nenavadno zadovoljen, ko je sredi dneva odšel iz Londona in mu je veter odpihnil iz glave misel na sladki parfum pohotne grofice. Z velikim zadovoljstvom je zapustil plesne dvorane, zabave in nešteto pasti, s katerimi so skušale spletkarske mame ujeti gospode za hčerke. Njihovim spletkam se je zlahka izognil, vendar je zadnje čase v zraku visela nevarnost, ki je ni mogel prezreti.

Najprej je doletelo njegovega bratranca Vraga, nato rodnega brata Petelina in zdaj njegovega najljubšega bratranca Richarda. Kdo izmed izbrane šesterice Bara Cynster, kakor so jih klicali v visoki družbi, si bo naslednji zapečatil usodo in pristal v naročju ljubeče žene?

Kdorkoli že, samo da ne bo on.

Obstal je pred odprtimi vrati konjušnice in se razgledal. Mežikal je v poševne sončne žarke. Nekaj njegovih konjev se je sprehajalo v ogradi pod nadzorom hlapcev. Na Goljavi so dirjali konji iz drugih hlevov pod budnim očesom lastnikov in vaditeljev.

Prizor je bil povsem moški. Zdelo se mu je skoraj ironično, ker se je počutil tako domače in sproščeno. Težko bi trdil, da ne mara žensk, se ne druži z njimi ali jim ne posveča veliko časa. Ni mogel zanikati, da je užival v osvajanju in zapeljevanju žensk. Navsezadnje je bil pravi Cynster.

Nasmehnil se je. To je bilo sicer res, vendar ni bilo vse.

Medtem ko so se drugi člani Bara Cynster kot bogati gospodje imenitnega rodu sprijaznili s tem, da se bodo nekoč poročili in imeli družino v skladu s  častitljivim običajem, se je trdno odločil, da bo ravnal drugače. Prisegel si je, da se ne bo nikoli oženil. Nikoli ne bo izzival usode, ki so se ji upirali in ji nazadnje podlegli njegov brat in bratranca. Nič ni bilo narobe s poroko zaradi družbenih obveznosti, vendar so se vsi moški člani družine Cynster poročili iz ljubezni.

To je bilo resnično usodno za rod bojevnikov, saj so bili za vedno prepuščeni na milost in nemilost ženski. Ženski, ki je držala v malih, krhkih rokah njihovo srce, dušo in prihodnost. Ob tem bi prebledel tudi največji junak.

Česa takega zagotovo ni hotel doživeti.

Še zadnjič je zadovoljno ošinil urejeno dvorišče, pometene tlakovce in popravljene ograje, se obrnil in vstopil v glavni hlev z dirkalnimi konji. Popoldanska izmena je že začela delo v konjušnici.

Nameraval si je ogledati vadbo konj, ki je potekala pod nadzorom njegovega vrhunskega vaditelja Carruthersa.

Demon je bil na poti do kobilarne, ki se je raztezala približno tri milje južno od hipodroma v rahlo valoviti pokrajini na obrobju Goljave. Ker se je nameraval do smrti izogibati poroki, ozračje v Londonu pa je postalo prenevarno zaradi začetka sezone ter njegovih tet in matere, ki so mislile samo na poroke, žene in dojenčke, se je odločil, da se bo potuhnil in preživel sezono na varnem v kobilarni in nenevarni družbi Newmarketa.

Tu ga usoda ne bo mogla presenetiti.

Gledal je pod noge, da ne bi pomotoma stopil na fige svojih ljubljencev, ko je počasi hodil po dolgem osrednjem prehodu konjušnice. Konjske staje na levi in desni strani so bile trenutno prazne. Na drugem koncu hleva je zagledal odprta dvokrilna vrata, ki so vodila na Goljavo. Dan je bil lep. Rahel vetrič je mršil konjske grive in dolge repe. Njegovi konji so bili zunaj in počeli, kar so znali najbolje. Tekli.

Potem ko ga je sonce ves dan grelo v hrbet, se mu je zdela konjušnica hladna. Nenadoma ga je mrzlo spreletelo med lopaticami. Po hrbtu mu je ledeno zagomazelo.

Namrščil se je in skomignil z rameni. Prišel je do razširjenega dela prehoda, kjer so konjušniki lahko zajahali in razjahali. Ustavil se je in se ozrl kvišku. Zagledal je znan prizor. Konjušnik ali preizkusni jahač je zavihtel nogo čez gladek hrbet njegovega dirkalnega konja. Konj mu je kazal široko zadnjico. Demon je takoj prepoznal enega od svojih favoritov, irskega skopljenca, ki se mu je obetala dobra tekmovalna sezona. Toda njegovega pogleda ni pritegnil konj. Ni zaradi njega obstal na mestu kot vkopan.

Jezdec mu je kazal hrbet in eno nogo. Nosil je delavsko čepico, ki si jo je potegnil nizko na oči, zguljen lovski suknjič in široke hlače iz rebrastega žameta. Široke so bile povsod razen čez zadnjico, ko je dvignil nogo čez sedlo.

Carruthers je stal zraven njega in mu dajal napotke. Fant se je skušal poravnati v sedlu, tako da se je dvignil v stremenih in se znova usedel. Hlače so se mu spet napele in premaknile.

Demon je zajel sapo. Priprl je oči, stisnil čeljust in stopil naprej.

Carruthers je lopnil konja po zadnji plati. Jezdec je pokimal in pognal žival – Mogočnega Flynna – v koraku na sonce. Carruthers se je obrnil in pomežiknil, ko se mu je približal Demon.

»Ah, vi ste.« Kljub odrezavemu pozdravu in strogemu glasu ga je starec prijazno gledal. »Ste prišli pogledat, kako jim gre, kajne?«

Demon je pokimal in strmel v jezdeca na Mogočnem Flynnu. »Seveda.«

S Carruthersom je sledil Flynnu, ki je kot zadnji od konjev stopil na Goljavo.

Demon je molče opazoval vadbo konj. Mogočni Flynn je opravil nekaj lažjih vaj v koraku, drncu in spet v koraku. Čeprav je Demon spremljal tudi vadbo drugih konj, ni nikoli za dolgo izpustil Flynna z oči.

Poleg njega je Carruthers pozorno opazoval svoje varovance.

Demon ga je skrivaj ošinil. Videl je njegov globoko razorani, usnjati obraz in bledo rjave oči, ki so se široko razpirale, ko je tehtal vsak korak in meril vsak obrat varovancev. Carruthers si ni nikoli ničesar zapisoval. Ni mu bilo treba, saj si je vedno zapomnil, kateri konj je kaj naredil. Ko so se konji vrnili v hlev, je natanko vedel, kako gre vsakemu od njih in kaj potrebujejo, da bi bili še boljši. Carruthers je bil najboljši vaditelj v Newmarketu, ki je poznal svoje konje bolje od otrok. Ravno zato ga je Demon prosil in mu prigovarjal, dokler ga ni prepričal, naj postane njegov vaditelj in se posveti samo vadbi konjev.

Demon je spet zapičil oči v velikega rjavca in zamrmral: »Fant na Flynnu je pa nov, kajne?«

»Da,« je odvrnil Carruthers, ne da bi odmaknil pogled od konjev. »Iz Lidgata je doma. Ickley je odnesel pete. Vsaj mislim, da je tako. Lepega jutra ga ni bilo na delo in od takrat ga nismo več videli. Čez kak teden se mi je ponudil mladi Flick. Posadil sem ga na muhasto žival.«

Carruthers je pokimal proti Flynnu,ki se je mirno sprehajal z drugimi konji. Drobna postavica ga je krotila s presenetljivo lahkoto. »Zlahka jo je obvladal. Zato sem mu dal Flynna. Še nikoli nisem videl konja, ki bi tako hitro vzljubil jezdeca. Fant je nadarjen, ni kaj reči. Zna s konji in veliko ga je v hlačah.«

Demon mu je tiho pritrjeval. Čeprav izraz 'veliko ga je v hlačah' ni bil najprimernejši zanj. Toda gotovo se je zmotil.

Carruthers je bil zapriseženi privrženec dirkaške bratovščine in ne bi ženski nikoli zaupal enega od varovancev, kaj šele Flynna. A vendar …

V kotičku zavesti ga je glodal nenehni dvom, ki je bil močnejši od slutnje. Na drugi ravni, ki so jo usmerjali njegovi čuti, je vedel, da se ne moti. Noben fant ni imel takšne zadnjice. Ob tej misli so ga spreleteli spomini. Prestopil se je in pri sebi zaklel. Grofi co je zapustil pred komaj nekaj urami. Še nekaj časa ga ne bi smelo mučiti poželenje, kaj šele tako močna sla.

»Ta Flick?« Ime se mu je zdelo znano, vendar se ni mogel ničesar spomniti. Morda je že kdaj prej naletel nanj, če je bil fant domačin. »Kako dolgo pa že dela pri nas?«

Carruthers je še vedno gledal konje, ki so se ohlajali, preden bi jih odpeljali v hlev. »Kakšna dva tedna.«

»In opravlja vsa dela?«

»Dajem mu samo polovično plačo. Za delo v hlevu ne potrebujem hlapca. Potrebujem ga samo za jahanje. Za galopiranje in razgibavanje konj. Mislim, da to ustreza tudi njemu. Njegova mati je bolehna, zato se opoldne vrne v Lidgate in pride popoldne spet v konjušnico.«

»Mhm.« Prvi konji so se že vračali. Demon se je umaknil v hlev in obstal s Carruthersom ob prostoru za razjahanje, ko so hlapci prijahali na varovancih. Večino fantov je poznal. Pozdravil jih je, izmenjal novice z njimi in z izurjenim očesom premeril konje, ne da bi odvrnil pogled od Flynna.

Flick je jezdil na repu vrste. Drugim hlapcem je samo kratko pokimal in izmenjal nekaj besed z njimi. Sredi prijateljskega vzdušja je bil videti precej osamljen, vendar se to drugim fantom ni zdelo nič posebnega. Mirno so hodili mimo njega, ko je vodil velikega rjavca, ga trepljal po svileni dlaki na vratu in mu ljubeče prišepetaval, da je strigel z ušesi.

Demon je pri sebi tiho klel in se spet spraševal, ali se morda moti.

Flynn je prišel zadnji v hlev. Demon je stal z rokami v bokih poleg Carruthersa v senci, ki je bila še gostejša zaradi ostre bleščave zahajajočega sonca. Flick je pustil rjavcu, da še zadnjič poskoči, preden ga je umiril in odpeljal v konjušnico. Ko so udarci težkih kopit odmevali po tlakovcih, se je ozrl kvišku.

Nekajkrat je pomežiknil, da so se mu oči privadile mraka. Opazil je Carruthersa in se zastrmel v Demona. V njegov obraz. Zategnil je vajeti in široko odprl oči.

Za trenutek sta jezdec in lastnik samo strmela drug v drugega. Flick je trznil z vajetmi, zasukal Flynna in zgroženo pogledal Carruthersa. »Še vedno je nemiren. Pognal ga bom v hiter dir.« Ob teh besedah sta oba s Flynnom izginila v pišu vetra.

»Kaj, hud–!« Carruthers je planil za njima, a se je ustavil, ko je ugotovil, da ju ne bi nikoli ujel. Začudeno se je obrnil k Demonu. »Še nikoli ni storil česa takega.«

Demon je v odgovor samo zaklel. Odšel je skozi hlev. Ustavil se je v prvi odprti staji, kjer je hlapec snemal podprsnico enemu od težjih konj.

»Pusti!« Demon je odrinil presenečenega fanta. S potegom roke in kolena je spet zapel podprsnico. Skočil je v sedlo in konja zadenjsko spravil iz staje, ko je iskal stremena.

»Saj ni treba. Za njim lahko pošljem katerega od fantov.«

Carruthers se mu je umaknil, ko je odjezdil v lahkotnem drncu.

»Ne, prepusti ga meni. Mu bom že pokazal.«

Čeprav ni verjel, da je Carruthers razumel njegov poudarek, mu ni utegnil razložiti. Mrmral si je v brado, ko se je pognal za ubežnikoma.

Takoj ko je prišel iz hleva, je spodbodel konja in prešel iz drnca v galop. Takrat je že zagledal svoj plen v daljavi. Izginila je v sencah dreves. Še trenutek in izgubil bi jo izpred oči.

Stisnil je čeljusti in si popravljal stremena, ko je dirjal za njo v poplavi kletvic in psovk. Končno mu je uspelo podaljšati stremena, da je lahko normalno sedel v sedlu in jo začel zares loviti.

Zibajoča se postavica na Flynnu se je ozrla nazaj in se spet obrnila naprej. Čez sekundo je Flynn zavil in podaljšal korak.

Demon je spodbadal konja in jima skušal presekati pot počez. Toda znašel se je na težavnem terenu. Ko je upočasnil in ga obšel, se je ozrl naprej in opazil, da je Flick zavila v drugo smer.

Namesto da bi se razdalja med njim zmanjšala, se je še povečala. Stiskal je čeljusti, priprl oči in pozabil na kletvice. Posvetil se je samo ježi. V dveh minutah je moral spremeniti načrt. Čeprav je sprva hotel dohiteti Flicka in zahtevati pojasnilo, se je moral zadovoljiti s tem, da mu presneta ženska ne bi ušla izpred oči. Jezdila je kot demon. Celo bolje od njega. Ni se zdelo verjetno, vendar …

Bil je izjemen jezdec, morda celo najboljši. Lahko je jezdil karkoli s štirimi nogami, grivo in repom. Na vsakem terenu. Toda 'Flick' mu je pošteno posvetila.